V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota so na 74. Vanekovih večerih gostili pisatelja, dramatika, prevajalca in urednika Evalda Flisarja. Flisar se je odzval povabilu Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije, povod za srečanje pa je bila tudi obsežna monografija Življenje in delo Evalda Flisarja: Od vaškega skednja do odrov svetovnih velemest in na police knjigarn v 40 jezikih. Izšla je v dveh delih na okoli 1300 straneh. V Gerlincih rojenega pisatelja, ki sodi med velikane slovenske literature, njegova dela pa lahko v 40 jezikih bere pol prebivalcev sveta, bodo predstavili tudi na letošnjem frankfurtskem knjižnem sejmu.

Slavist Franci Just je uvodoma orisal Flisarjevo življenje in delo ter kakšen pečat je pustil v književnosti. Šest desetletij mineva, kar je začel javno objavljati svoja dela. Prvo samostojno delo in hkrati njegovo edino pesniško zbirko Syphonia Poetic so izdali leta 1966. Gre za pomenljivo delo, kot meni Just, s katerim je napovedal smeri svojega iskanja, iskanja vase, iskanja sveta ter zlitje obojega. Od tedaj je izdal več kot 50 romanov, dramskih del, esejev, del za mladino in drugih literarnih del, mnoga so prevedena v tuje jezike. Prelomen pa je bil potopisni roman Čarovnikov vajenec, ki je leta 1986 izšel pri Pomurski založbi, in velja za najbolj bran slovenski roman 20. stoletja. Doslej je izšel v 13. ponatisih in je prav tako preveden v številne tuje jezike.

S pisateljem se je pogovarjal Dušan Šarotar, s katerim imata veliko skupnega, med drugim sta oba slovenska pisatelja, ki prihajata iz Prekmurja, uveljavljena tako doma kot v tujini. Na vprašanje, ali in kako ločiti svet resničnega življenja in svet literarnega ustvarjanja, je Flisar odgovoril: »Mislim, da sem banda razbojnikov, saj v meni živi velika skupina ljudi, ki so v nenehnem konfliktu, kdaj kateri zmaga, vendar ne za dolgo, saj se boji nadaljujejo«. Dilemo o obstoju dveh svetov pa je ponazoril še z besedami Marka Twaina, ki pravi, da so se mu dogajale strašne stvari, nekatere so se v resnici tudi zgodile. Vsekakor pa gre pri literarnem ustvarjanju za domišljijski svet, ustvarjen v paralelnem svetu, ki mu pisatelj da resničnost.

Na vprašanje, ali je ustvarjanje pot navznoter ali pot navzven Flisar odgovori, da je vsaka pot navzven, hkrati pot navznoter: »Ko grem po svetu, raziskujem svet in samega sebe.« Tudi Flisarjeve drame potujejo po svetu, saj jih igrajo na gledaliških odrih različnih dežel in v različnih jezikih. Zanimivo je, da njihova sporočila v drugih kulturah včasih dojamejo drugače in tudi publika se smeji ali reagira na drugih poudarkih, kot bi sami. Zbrani publiki v murskosoboški knjižnici pa je obljubil, da bo kakšno od svojih dramskih del prevedel v prekmurščino.

Flisar skoraj enakovredno ustvarja tako v slovenskem kot v angleškem jeziku, a njegov najbolj osebni je materni jezik, prekmurščina. »Do 1. razreda osnove šole sem govoril le prekmursko in še danes, ko grem v Gerlince, postanem zelo čustven. Jasno se spomnim dogodkov iz otroštva, poti od doma do šole, bolj pa so zamegljeni dogodki, ki so se zgodili v bližnji preteklosti. V svojem rojstnem kraju sem zasidran na nek poseben način,« pove pisatelj, ki je živel v Londonu, v Avstraliji in veliko časa preživel v tujini, zato se marsikje počuti kot doma. Doda še, da ga na stara leta vse bolj vleče v Prekmurje.

Zbrane je nagovoril tudi Marjan Šiftar, predsednik uprave Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije, za prekmurski melos pa sta poskrbela glasbenika Dorina Gujt in Sandi Horvat.