Prekmurje

“PREKMURJE je pojem slovenske zvestobe. Fascinantno je, da tu sonce vzide 13 minut prej kot v Goriških Brdih, da zgoraj na Goričkem stoji znamenita rotunda, potem vsi običaji, ali pa mlake z redkim rastlinjem (ena tu na Petanjcih-Zaton) in slatine, redke ptice, Plečnikova cerkev, ampak tisto, kar je največja prekmurska znamenitost, je tisočletna zvestoba, vztrajanje v slovenstvu; ne glede na strahovito mejo, ki jo je narekovala zgodovina, tega slovenstva niso mogli zatreti ne eni ne drugi, celo Kranjci ne, ki so se tam okrog 1918 nič koliko potrudili, da si ne bi nakopali še prekmurske “nadlege” kot jim je “uspelo” pri Korošcih. Če se ne bi takrat Prekmurci sami kot nekakšen nebodigatreba potrudili obstati v slovenskih mejah, bi danes te naše sijajne pokrajine preprosto, ne imeli” (dr. Kmecl, Tišina, 2000).

Mura

“Mura, ta široka, nižinska reka, po kateri je slovenska pokrajina na njenem levem bregu (Prekmurje) dobila ime, izvira v daljnem alpskem svetu, v Nizkih Turah na Avstrijskem. Od tam vsak poletje prinaša svežo snežno vodo in z njo preplavi loge na svojih bregovih. Njen tok se prav na slovenskih tleh umirja. V preteklosti je bila Mura sila razvejana reka in se je razlivala širom po nižinskih obvodnih predelih. Kot taka je vodnogospodarstvenikom pomenila »problem«, ki jim je bil izgovor za gradbene posege v vodno telo pod krinko obrambe pred »naravno stihijo naraslih voda«. Kljub tem posegom pa je reka ohranila del svojih nekdanjih značilnosti, zato pomeni krajinskim arhitektom in prostorskim načrtovalcem naravni krajinski gradnik v podobi panonske Slovenije, ki se prepleta z ustvarjenimi krajinskimi prvinami v prepoznavno in izjemno ravninsko krajino” (Stanka Dešnik, “Reka Mura”, 2003).

Mura – reka meandrov, poplavnih logov, mrtvic, okljukov; reka živalskih in rastlinskih vrst, ki jih drugod ni več; reka plavajočih mlinov, bürašev, brodov; reka z dediščino – umetnostno-zgodovinsko, etnografsko, gospodarsko, folklorno; reka, ki še vzšumeva pradavne besede in ob kateri bojda še pohajajo murski duhovi; reka umetniškega navdiha, likovnih in besednih upodobitev; reka, ki ponuja in vabi; reka možnosti, ki se jih preprosto izkoristi (iz uvoda v »Reka Mura«).

Več:

Reka Mura, v zbirki »Vse o«; uredil Franc Just; UŠF Petanjci in Podjetje za promocijo kulture Franc-Franc d.o.o., Murska Sobota, Solidarnost, M. Sobota, 2003, 168. str.

Dr. Vanek Šiftar: Sprehod z reko Muro; Večer, Maribor, 29. 1. do 27. 2. 1992

Občina Tišina

Občina Tišina se razteza na skoraj 39 km2 in ima po zadnjem popisu maja 2006 4.357 prebivalcev. Sestavlja jo 12 naselij – Borejci, Gederovci, Gradišče, Krajna, Murski Črnci, Murski Petrovci, Petanjci, Rankovci, Sodišinci, Tišina, Tropovci in Vanča vas in zaselek Romi. Število naselij se že nekaj stoletij ni spremenilo. Občina je z mostom povezana (prvi zgrajen po I. svetovni vojni, most zgrajen 1940. je bil porušen 6. aprila 1941, ponovno zgrajen 1946 in obnovljen v 90. letih) z Radenci in ostalo Slovenijo, meji na Avstrijo (nekdanji mednarodni prehod Gederovci) in na Mestno občino Murska Sobota, je ena od obmurskih občin v pomurski regiji.

Na območju občine se v Muro izliva mejna Kučnica, nekoč imenovana Jelšnica. Mura je močno poplavljala okolico in stalno menjavala strugo, zato so jo regulirali (zadnje katastrofalne poplave so bile v letih 1971, 1973 in 1975). Od Petanjcev do Dokležovja je bila regulacija speljana med leti 1874-1891. Trden zid na levem bregu na Petanjcih je bil zgrajen 1972.

Mura danes nudi oblilo užitkov, bodisi ob njej na kolesarski in pešpoti ali pa na njenih valovih-rafting!

Ozemlje na katerem leži občina je bilo verjetno naseljeno že v mlajši kameni dobi, o čemer pričajo neprevrtane, ploščate sekire najdene na tem prostoru. Po 10. stoletju ob prihodu Madžarov in zasedbi teh prostorov, so si ozemlje podarjali in prodajali različni takratni fevdalci. Od leta 1275 so ta prostor imeli v posesti celo temljarji. Območje sedanje občine je bilo del območja , imenovanega Belmura in je v nadaljevanju bilo v lasti rodbine Scechy Hohold, pozneje Banfy, Szapary in Nadasdy. Turški vpadi v 17. stoletju in Krucov niso zaobšli teh krajev.

Ves čas madžarske nadvlade je bilo tudi to območje podvrženo gospodarskim pritiskom in madžarizaciji, sredi 19. stoletja so tudi ljudje iz teh krajev prisostvovali taborskim shodom na desnem bregu Mure. Prizadevanja za ohranjanje slovenstva in skrb za prekmurski tisk so v 20. stoletju so segli tudi v te kraje (tudi širše pomembno vlogo so imeli katoliški intelektualci, duhovniki iz Tišine – Ivanoci; po njem tudi vsakoletni Ivanocijevi dnevi), bili pa so tudi zaledje in aktivni del medvojnega delovanja napredne prekmurske mladine (sedež uredništva Mladega Prekmurca na Petanjcih, na Šiftarjevi domačiji med 1939-1941) ter začetnega narodno-osvobodilnega gibanja v Prekmurju. Precejšen del obmurskega dela občine (še posebej Petanjci) je bil porušen in začasno izseljen me pet-tedensko t.i. »mursko fronto« v aprilu1945.

Dediščina občine Tišina je večinoma sakralnega in fevdalnega porekla. Glavna kulturna dediščina je Marijina cerkev na Tišini(omenja se že leta 1347), ki spada med najzanimivejše arhitektonske spomenike na Slovenskem. Ob glavnem vhoduv cerkev je nagrobni kamen leta 1606 umrlega barona Karla von Herberstorffa, ki je v 16. Stoletju srbel za preganjane protestante, na koncu pa je moral tudi sam zateči na Petanjce, kjer je tudi umrl; glej Petanjci.

Na Petanjcih stoji visokopritlična graščina grofa Bathyanija – več v spodnjem zapisu o Petanjcih.

Najstarejši spomenik v občini je kamnito, pet metrov visoko znamenje iz rezanega kamna, ki stoji na cesti Tišina -Vanča Vas. Omembe vreden je tudi mejni kamen med Madžarsko in Avstrijo na levem bregu Mure, ki je bil postavljen za časa Marije Tereze.

Na območju Petanjcev in Murskih Petrovec je bilo več površinskih vodnjakov s slatino. Na Petanjcih so tri novejše globoke vrtine s slatino. Iz vrtine na »Peskih« (za Vrtom spominov in tovarištva) priteka topla slatina. Na desnem bregu Mure, kamor še seže občina Tišina oz. vas Petanjci, je Voglarjeva slatina oz. znameniti Petanjski vrelec – temelj Radenske.

Na območju občine je več gramoznic z bogatim ribjim zarodom, Priljubljena turistična točka je postal lepo urejen ribnik z ribiškim domom v Gradišču. Občina je pretežno kmetijska, vendar ima malo čistih kmetij. Večini je kmetijstvo dopolnilna dejavnost. V občini je nekaj zametkov podjetništva.

V Vanča vasi in Borejcih je strnjen in dobro urbaniziran zaselek Romov. Romska skupnost je zastopana v Občinskem svetu občine s svojim občinskim svetnikom.

Občina ima popolno osnovno šolo z zunanjim oddelkom v Gederovcih v stari zgradbi, zgrajeni 1897 in vrtec. Prve zametke pouka na Tišini zasledimo v letih 1599 do 1601. Poučevali so evangeličanski pastorji, v leseni s slamo krit stavbi, ki je 1868 pogorela.

Več: spletna stran občine Tišina, www.tisina.si

Petanjci

Vas PETANJCI štejejo med najstarejše znane naselbine v Prekmurju. Prvi doslej znani zapis o naselju na tem mestu sega v leto 1229 (Petheneg), ko je lastnik posesti Petan prodal večji del svojih zemljišč ob Muri rodbini Nadasdy. Po Petanu naj bi dobil kraj tudi ime.

Petanjci, ki so imeli v srednjem veku sicer različna imena, se pojavljajo leta 1365 in 1366 kot otočno ozemlje, izločeno iz zemljišča Belmura.

Kraj ima burno zgodovino, ki jo zaznamuje v veliki meri njegova geografska lega in bližina sosednje Radgone – od bojev med Bavarci in Slovani ter Obri v šestem stoletju, bojev svobodnih Karantancev z Obri, spopadov za prevlado Habsburžanov in turških vdorov, roparskih pohodov Krucov, do taborov Napoleonovih čet, do burnih dogajanj ob koncu 1. svetovne vojne, ko je Prekmurje – po 1000 letih ogrsko-madžarske vladavine postalo del kraljevine SHS in tudi državnopravno del matice slovenskega naroda.

Vas Petanjci in vso območje na levi strani reke Mure je bilo nekoč last močnih ogrskih grofov Nadasdy (poslednji gospodar petanjskega gradu Ferenc Nadasdy je sodeloval v zaroti hrvaških plemičev Zrinjski-Frankopanov in bil obglavljen v aprilu 1671). Ta družina ima v kulturni zgodovini pokrajine med Muro in Rabo posebno mesto zlasti v času reformacije in protireformacije.

Njihov je bil tudi grad na Petanjcih. Petanjci so se v tisku – neposredno povezano prav z gradom in njihovimi lastniki – pojavili zlasti kot zatočišče protestantom, ki so se ob koncu 16. stoletja, v času protireformacije, umikali iz Avstrije in dobili začasno bivališče na Petanjcih v N. dvorcu. Med njimi je bil tudi svetovno znani astronom in matematik Johanennes Kepler (na Petanjce prišel 28. septembra 1598). Na dvorec, nasproti sedanjega Vrta spominov in tovarištva, spominjajo le še komaj opazne in zaraščane ruševine.; več: Publikacije: Protestanizem – zatočišče izgnanih na Petanjcih.

Na Petanjcih pa stoji še ena, visokopritlična graščina grofa Bathyanija (zgrajena 1756. leta), obdana s parkom, v katerem je kapelica Sv. Florjana, ki je nastarejša kapelica v tišinski občini. Na grajskem dvorišči je Klasingerjev slatinski vrelec, ki ga je izkoriščalo graščinsko posestvo.

Petanjci so imeli ob cerveni vizitaciji leta 1698 311 prebivalcev, kar je bilo za takratne razmere veliko, saj toliko prebivalcev v tistem času ni premogla niti Murska Sobota; leta 1869 je vas imela 466, ob popisu prebivalstva leta 1991 pa so Petanjci šteli 743 prebivalcev.

Petanjci se dobesedno naslanjajo na reko Muro, z nekdaj razvejanimi in številnimi mrtvicami, v katerih je našla domovanje cela paleta živaskega in tudi rastlinskega sveta. Najbolj znan in zaščiten je petanjski Zaton, ki se ponaša predvsem z različnim vodnimi lečami in “plavo žabo”, ki vsako leto znova privabi številne opazovalce.

Pred vojno je Mura na Petanjcih poganjala dva brežna in en plavajoči mlin (bila sta še dva plavajoča mlina, v tropovskem in gradiškem delu nižjega toka Mure).

Leta 1940 je bil, na podlagi večletnih prizadevanj takratnih občin iz obeh bregov Mure, zgrajen most (drugi ob sicer slabem v Veržeju), ki ga je 6. aprila 1941 ob prihodu nemške okupacijske vojske razstrelila takratna jugoslovanska vojska. Most je bil po vojni obnovljen.

Meseca maja 1941 je bil na Petanjcih ustanovljen aktiv OF in pozneje postojanka – pri Šiftarjevih – v katero so se zatekali prekmurski ilegalci, med njimi Mirko Bagar, Evgen Kardoš, Štefan kuhar in drugi. Od 4. aprila 1945 je tukaj potekala pet tednov vojna črta – t.i. murska fronta (padlo nekaj sto pripadnikov Rdeče armade in NOV – grobnica na pokopališču v Murski Soboti in spomenik v centru mesta).

Na Gornjih Petanjcih je več izvirov slatine – nekaj jih je tudi na drugim mestih na Petanjcih. Od leta 1868 je bil petanjski vrelec last veleposestnika Voglerja. Petanjski vrelec na desnem bregu Mure je začelo že leta 1883 izkoriščati podjetje Petanjska slatina, po 2. svetovni vojni pa ga je prevzela Radenska iz Radencev. Grobnica družine Vogler je na petanjskem pokopališču.

Petanjci nimajo posebej omembe vredne gospodarske strukture, imajo pa pestro in privlačno naravno (še zlasti po preusmeritvi večjega dela cestnega prometa na t.i. Pomursko avtocesto) in turistično-rekreativno okolje in ponudbo in so “vrata” na Muri v občino Tišina in ena od obmurskih vstopnih točk v Prekmurje.