Šiftarjevi – oče Jožef, mati Apolonija ter sinovi Jožef, Franci in Ivan – so bili napredna kmečka družina iz Petanjcev v Prekmurju. Ko se je oče Jožef srečno vrnil s soške fronte, so ob robu svojega posestva, tik ob cesti postavili kapelico v gotskem slogu v spomin na sovaščane, padle v prvi svetovni vojni (povezava-fotogalerija)
Šiftarjeva domačija skozi čas
V 30. letih 20. stoletja je bilo na Šiftarjevi domačiji shajališče napredne prekmurske mladine. Tu je delovalo uredništvo Mladega Prekmurca, literarno-kulturnega glasila prekmurskih študentov. V zadnjih dveh letih njegovega izhajanja ga je urejal Vanek Šiftar, tedaj študent prava na Univerzi v Ljubljani. Med sodelavci so bili tudi Karel Destovnik-Kajuh, Ferdo Godina, Anton Ingolič, Miško Kranjec, Anton Vratuša, Oton Župančič in drugi.
Ob izbruhu druge svetovne vojne je Mladi Prekmurec nehal izhajati, Šiftarjeva domačija pa je postala oporišče aktivistov Osvobodilne fronte ter postojanka za skrivne prehode partizanskih borcev čez Muro, saj so Šiftarjevi imeli posestvo na obeh straneh reke. “Zlasti moj brat je znal to okolnost iznajdljivo koristiti“, je rad pripovedoval dr. Šiftar. “Hodil je kosit travo na drugo stran Mure, potem pa je, skrite v travi, domov pripeljal ilegalce.”
Toda odporniška dejavnost na Šiftarjevini ni dolgo trajala. Madžarski okupatorji so že leta 1941 krvavo obračunali z odporom v Prekmurju. Štefana Kovača, vodjo odporniškega gibanja, so ustrelili iz zasede, dva njegova soborca, Cvetka in Kardoša, pa obesili na dvorišču soboškega gradu. Vrsto slovenskih intelektualcev so obsodili na zaporne kazni, druge (zlasti primorske Slovence, ki so po prvi svetovni vojni pribežali v Slovenijo, da bi se izognili fašističnemu terorju v Mussolinijevi Italiji in mnoge Slovence iz Porabja) pa odgnali v koncentracijska taborišča v notranjosti Ogrske. Za orožje sposobne moške so pognali na fronto oziroma v bataljone za prisilno delo. Taka usoda je doletela tudi tri Šiftarjeve sinove, Francija, Jožefa in Vaneka: enega so ustrelili na Poljskem, drugemu je uspel pobeg na stran Rdeče armade, kjer je padel. Tudi Vaneku se je posrečilo pobegniti na sovjetsko stran, od koder se je ob koncu vojne vrnil v domovino.
Temelji Vrta
Ko je mati Apolonija spoznala, da se Vanekova brata Franci in Jožef nikoli več ne bosta vrnila, je ob vhodnih vratih v Šiftarjevo domačijo posadila dve vrbi žalujki – za vsakega po eno. “Tukaj je tudi njun simbolični grob,” je pojasnjeval pokojni Vanek Šiftar, “saj za pravega sploh ne vemo.” Materini vrbi žalujki sta postali temelj Vrta spominov in tovarištva, njegova izgradnja pa življenjska naloga njenega tretjega sina Ivana (Vaneka) Šiftarja.
Izpolnitev te naloge ni bila niti lahka niti organizacijsko enostavna. Toda z neuklonljivo vztrajnostjo je Vaneku Šiftarju po pol stoletja zbiranja spominskih drevnin, grmovnic in drugega naravnega ter kulturnega bogastva uspelo ustvariti dediščino, ki jo danes občudujejo številni obiskovalci Vrta.
Vanek Šiftar je po svojem izboru, v še večjem številu pa po izboru številnih darovalcev iz vsega sveta, v Vrtu zasadil nove drevnine, simbolično povezane z grozotami vojne. Dospevale so predvsem s krajev, kjer so se zgodili najbolj odmevni dogodki med II. svetovno vojno ali po njej: iz prizorišč najhujših ofenziv na Balkanu in v Vzhodni Evropi, okupatorjevih zaporov v Srednji Evropi, iz nacističnih taborišč smrti v Evropi, izpred palače Združenih narodov v ZDA. Dopolnil jih je z drevninami ali drugimi pomniki zgodovinskih prelomnic za Slovenski narod ter tematsko povezanimi skulpturami. Vrt je negoval, vendar ga ni krajinsko preurejal; z leti je le-ta prerasel v neokrnjeno oazo nemoteno zraslih dreves, grmovnic, rož in bilja v sicer vedno bolj urbanem okolju. Kot tak je Vrt mirno počivališče tik ob tranzitni magistralni cesti.
Prvo resnično priznanje Vrtu in njegovemu pomenu
Do resničnega priznanja Vrta v slovenski družbi je pravzaprav prišlo šele štirideset let po njegovem nastanku in skoraj 20 let po znanem odloku skupščine občine Murska Sobota. Leta 1985, ko je bilo v Vrtu že okoli 400 ali več različnih vrst drevja in grmovnic, je Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije v sodelovanju z Zvezo združenj borcev objavila kot 45. zvezek svoje zbirke Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji lično urejeno ilustrirano brošuro žepnega formata z naslovom Petanjci – vrt spominov. Leto dni kasneje pa je Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) prevzel Vrt v svojo moralno zaščito. Toda dejanska skrb za razvoj Vrta in njegovo negovanje je še vedno bila le na plečih njegovega ustanovitelja.
Bogatenje vrta
Posebno človeško priznanje ustanovitelju Vrta so bile številne podarjene rastline in predmeti zgodovinske vrednosti. Prinašali so jih bivši borci proti fašizmu, posamezniki in organizacije iz bližnjih in daljnih krajev Evrope ter drugih kontinentov. Z njihovimi spominskimi darili so se množile tudi iskrene izpovedi o osebnih, družinskih in skupinskih usodah med drugo svetovno vojno.
Enako vzpodbudna so bila tudi sporočila obiskovalcev Vrta. Njihovo število je stalno naraščalo. Še posebej številni so bili obiskovalci v 70. in v prvi polovici 80. let, med njimi še zlasti šolarji, upokojenci ter bivši udeleženci antifašističnega boja iz domovine in tujine. Konec 80. in v prvi polovici 90. let je sledil znaten upad obiska. V Sloveniji so se namreč takrat sprožile globoke družbene spremembe, v okviru katerih so nastopile tudi sile, ki so delovale za razvrednotenje pomena vstaje slovenskega naroda proti tujim zavojevalcem. Toda tudi to dr. Vaneka Šiftarja ni omajalo, saj je veroval v njegove trajne vrednote in v humano poslanstvo.
Po osamosvojitvi
Po osamosvojitvi Republike Slovenije se je odprlo vprašanje, ali odlok Skupščine občine Murska Sobota iz l. 1968 še velja. Leta 1991 je bil namreč sprejet novi Zakon o naravni in kulturni dediščini. Na Šiftarjevo zahtevo je IS SO Murska Sobota o problemu razpravljal in 26. marca 1992 sporočil: »Vrt ima javni pomen in zgodovinsko vrednost, zato ni nobene potrebe po spremembi odloka o zavarovanju«.
Boljši časi – tišinska občina se zavzame za Vrt
Sledilo je preoblikovanje občin in s tem tudi murskosoboške občine. V okviru nove Mestne občine Murska Sobota Petanjcev ni bilo več. Njihova nova občina je bila nekaj časa Občina Cankova-Tišina, ki se je kasneje tudi sama razdelila na dve občini, na Tišino in Cankovo. Petanjci so pripadli Občini Tišina in šele pod streho tišinske občine so za Vrt spominov in tovarištva nastopili boljši časi. Občinske službe so začele sodelovati pri vzdrževanju Vrta, zlasti s košnjo trave in drugimi težjimi opravili.
Ustanovitelju dr. Vaneku Šiftarju je precej odleglo, toda prihodnost Vrta kot javne kulturne ustanove je bila še vedno negotova. Poglavitni vir človeške moči so mu še vedno bili le darovalci in obiskovalci, tako kot je tudi njim bil Vrt svojstven prostor miru in navdiha. Takole se jih je spominjal:
“Pisateljica Mira Mihelič, žena pred nedavnim umrlega slikarja, je prišla v ta vrt iskat miru, ko je imela raka in le še mesec življenja. Šla je od drevesa do drevesa, pobožala liste in debla in se poslavljala. Ob tem prizoru bi bil kmalu zajokal. Edvard Kocbek je tukaj napisal svojo zadnjo pesem. Sem se je prišel poslovit tudi dr. Anton Trstenjak …”
Petdesetletnica in ponovno oživljanje vrta
Pomembno prelomnico predstavlja leto 1995, ko je Vrt praznoval petdesetletnico in ko se je s ponovnim in simboličnim odprtjem knjige vtisov začelo njegovo ponovno oživljanje. Za dokončno ureditev njegovega pravnega statusa pa je bilo potrebno še nekaj let napornega dela. 1995 pa je bila na pobudo dr. Vaneka Šiftarja ustanovljena Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija.
Povzeto po dr. Anton Vratuša, 2001