


Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva prek zemlje trpeče - (Kajuh)
Pesem akademika, pesnika Toneta Pavčka – v govoru na prireditvi “Jambori spominov in dobrega sosedstva-Bela Krajina“, Vrt spominov in tovarištva na Petanjcih, 7. maja 2010 (v 2. Šiftarjevem zborniku, PF Univerze v Mariboru in UŠF, 2010)
Posadila je dve vrbi žalijki
mati ob vhodu v domači vrt.
Nanju prileteli so dve sta gugulki,
zapeli življenju, pregnali smrt.
Tako je po smrti dveh sinov mati
odprla spominov in tovarištva pot.
Z njo je geslo “Stati inu obstati”
ponovno zaznamovalo rod.
Potem so drevesa postala simboli
o mnogih deželah in mnogem zlu.
V krošnjah listje šumi še o boli,
a koreninje o oazi miru.
Vzemi, popotnik, si čas za postanek,
za zrenje vase,v dalje in čez,
vabi te Šiftarjev Vanek,
vabi zelenilo dobrih dreves.