Murska Sobota, 25. februarja – Akademik dr. Anton Vratuša je letošnjega 21. februarja dočakal častitljivih sto let. Samo za nekaj trenutkov se je dal ustaviti na dolgi beli cesti, da bi nazdravil z bližnjimi, prijatelji in sodelavci – po zdravici 19. februarja na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani še enkrat v domačem Prekmurju, v Murski Soboti, na slovesnosti, ki so jo pripravili Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, občini Grad in Tišina ter Mestna občina Murska Sobota in Pomurska akademsko znanstvena unija. V nabito polni grajski dvorani so znanstvenika, akademika, večkratnega častnega doktorja, profesorja in pisca, diplomata z bogato izkušnjo in poznavanjem mednarodnih odnosov, svetovljana, partizanskega komandanta in obveščevalca, politika in borca za mir in pravični svet brez krivic, ki ga na tej dolgi beli cesti tudi leta ne morejo ustaviti, kajti neskončno veliko je dela, ki bi ga še rad postoril, z globokim spoštovanjem pozdravili rojaki iz krajev, ki jih je zapustil, vendar ni nikoli odšel – ne iz rojstnih Dolnjih Slaveč in ne iz Prekmurja.

Slavnostna govornica prof. dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič je spomnila na nekaj mejnikov pri gradnji njegove velike bele ceste: odločitev za šolanje in študij, za kar je večno hvaležen materi, ki je znala prepričati očeta, da je dobil to priložnost, leta 1941 diploma in doktorat na oddelku za slavistiko Filozofske fakultete, med vojno koncentracijsko taborišče in sodelovanje v NOB , po vojni bogata diplomatska pot vse do stalnega predstavnika Jugoslavije v OZN, aktivno sooblikovanje gibanja neuvrščenih, visoke državne funkcije v Jugoslaviji in Sloveniji, pa vsa leta znanstveno-raziskovalno delo ter pedagoška in publicistična dejavnost, o čemer priča 350 objavljenih razprav in člankov. Spomnila je na njegove besede: »Seveda, človek doživi tudi vsakršna presenečenja, ampak karkoli dobrega ali slabega se mi je zgodilo v življenju, sem se vedno vprašal, kaj je v dogodku dobrega, takega, na čemer lahko gradim naprej. Človek se mora znati izkopati iz težav.« Med hojo po Vratuševi dolgi beli cesti se je slavnostna govornica ustavila tudi pri njegovi sedanjosti. Še vedno delate, je dejala, še vedno vam je mar, ni vam vseeno, kam grejo družbene spremembe, ki jih nočemo. Izpostavila je njegovo delo v SAZU, v Mednarodnem centru za upravljanje podjetij v družbeni lastnini v deželah v razvoju s sedežem v Ljubljani, katerega ustanovitelj je, v Ustanovi dr. Šiftarjeva fundacija, katere častni član je, v PAZU ter v Krajinskem parku Goričko. Naredili ste, kar zmorejo samo veliki ljudje in med njimi le največji: zmogli ste se upreti in zavrniti nesprejemljivo, zmogli se ustvariti novo za nov svet, pogosto ste izumili neznano. In vedno v dobro sveta, ki bo svet socialne pravičnosti in človekovega dostojanstva, je poudarila in strnila svoje voščilo: Dragi dober veliki človek, nete se »zvijsili,« nikak in nikdar, hvala iz srca. Hvala tudi za to prekmursko besedo, ki smo jo pozabili!

V kulturnem programu so nastopili učenke in učenci Osnovne šole Grad ter Černelavski ljudski godci, z besedami zahvale in priznanji pa so stoletniku bistrih misli, iskrivega duha in pravičnega srca čestitali tudi Ernest Ebenšpanger, predsednik Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija, dr. Mitja Slavinec, predsednika Pomurske akademsko znanstvene unije, dr. Aleksander Jevšek, župan Mestne občine Murska Sobota, Metka Ficko, županja Občine Grad in Franc Horvat, župan občine Tišina.

Čustveni vrhunec slavnostnega večera pa je bila zahvalna beseda slavljenca, ko je med drugim povedal: »Vsi, ki ste danes sodelovali v programu, ste mi priklicali v živ spomin vsa ta leta, ko sem spremljal tega »pojbiča« iz Dolnjih Slaveč in on mene. Včasih sva se kaj »njevkala«, v glavnem pa sva se razumela. Nikoli prej nisem bil v Ljubljani, tam nikogar nisem poznal, a na srečo sem se uspel pravočasno vpisati na realno gimnazijo. Tako kot iz Goričkega samo še Frumenov Ernest iz Otovec. Bila sva edina dijaka s tega območja. Kakšna razlika v primerjavi z danes, ko ima vsaka vas najmanj toliko dijakov kot jih je imelo takrat celotno Prekmurje! Zelo me je motila razlika me dijaki iz meščanskih in vaških družin. Občutil sem jo kot neke vrste krivico. Bil sem »paverski«, ker pa sem bil dober dijak in pripravljen tudi pomagati, so se do mene meščanski sošolci nekoliko drugače obnašali. Tak je tudi današnji svet, samo »ka nede ešče ujše«. Bodimo pošteni do sebe in drugih. Če je vsak spravljen sam s sabo, lažje stopimo skupaj in nam bo vsem boljše!«

Praznovanje Vratuševega stotega rojstnega dne se je raztegnilo v prijetno druženje akademika z ljudmi iz okolja, iz katerega je odšel, ga pa ni nikoli zapustil. Vsak mu je želel stisniti roko in reči vsaj – Vse dobro in srečno!

1 2 ... 5 ►