Petanjci, 8. oktober 2013

VSAKA BESEDA, NAPISANA S SRCEM, JE VREDNA ZLATA

Odličen program v čudovitem jesenskem opoldnevu v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih, je zgolj nakazana vsebina na četrti podelitvi priznanj in zahval učencem in dijakom, ki so se udeležili literarnega natečaja „Posadila je dve vrbi žalujki/mati ob vhodu v domači vrt“ (Verz pesmi Toneta Pavčka). Četrtič zapored sta učence in dijake iz pomurskih osnovnih in srednjih šol k sodelovanju na natečaju povabila Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija in Zavod Republike Slovenije za šolstvo, območna enota Murska Sobota. Z razpisom so seznanili tudi porabske učitelje, in Martina Zakoč z monoštrske gimnazije je med petimi nagrajenimi dijaki za zgodbo, v kateri je primerjala življenje Apolonije, matere dr. Vaneka Šiftarja z življenjem svoje matere. (Že objavljeno v Porabju).

Predsednica strokovne komisije Irena Kumer je povedala, da so lani decembra k sodelovanju povabili pomurske osnovne in srednje šole. Do zaključka razpisa, 1. marca, so dobili 22 prispevkov iz 12  pomurskih šol, 9 prispevkov iz 5 srednjih šol in 1 tekst iz monoštrske gimnazije. Glede na veliko število različnih natečajev,  je število sodelujočih nadvse ugodno, je poudarila Irena Kumer.  Med osnovnošolci so izbrali 5 najbolših spisov, in sicer so jih napisali Nina Grah, Blaž Kociper, Nataša Feher, Alja Roudi in Martina Korošec; med srednješolci pa so nagrade prejeli Iva Drvarič, Aleš Ropoša, Nastja Utroša,Nina Mladenovič in Martina Zakoč, zdaj (že) študentka v Ljubljani. V kulturnem programu so odlomke iz nagrajenih del  interpretirali dijaki soboške Gimnazije.

Učence, dijake, njihove mentorje in druge zbrane v Vrtu spominov in tovarištva je uvodoma pozdravil pozdravil župan občine Tišina Franc Horvat in se zahvalil za sodelovanje pobudnikom prireditve, sodelujočim na natečaju in njihovim mentorjem.

Pobudnik literarnih natečajev, akademik dr. Anton Vratuša je v nagovoru poudaril, „da smo imeli priložnost prisluhniti biserom žuborečih besedil iz vrta/ogračeka mladih talentov.“ V nekaterih delih so tudi resna razmišljanja in celo znanstvene razprave, kar je vzpodbudila pesem Toneta Pavčka Posadila je dve vrbi žalujki/mati ob vhodu v domači vrt. „Ta pesem pomeni hvalnico življenju in pouk za življenje in delo.“ Dr. Anton Vratuša je naštel tudi naslove dosedanjih natečajev: prvi je bil posvečen Vrtu spominov in tovarištva, ki ga je kar 50 let oblikoval pokojni dr. Vanek Šiftar; v drugem razpisu so učenci in dijaki opisovali sosedstvo, lanki pa je bil pod naslovom Moj ograček. Tu se je pokazala izjemna inventivnost mladih, ki so izhajali iz domačega dvorišča in se dotaknili sosedstva ter izrekli marsikatero pikro na račun slovenske zaprtosti. Za letošnjo vsebino je Anton Vratuša tudi dejal, da je bilo „lepo prisluhniti bogastvu domišljije in resnemu razmišljanju o življenju, o usodi ljudi, vsakega posameznika človeške družbe.“ Govornik je spomnil tudi na pomenljive besede, ki jih je na eni manjskih prireditev Jambori spominov in dobrega sosedstva povedal pokojni pesnik Tone Pavček, ki se je s pesmijo zahvalil za povabilo na dogodek v Vrtu spominov in tovarištva. „Oddolžil se je materi Apoloniji, njenemu najmlajšemu sinu in Vaneku Šiftarju, obema na enak pesniško izreden, duhovit in zelo pomemben človeški način.“

„Zame je zelo velika čas, da sem danes med vami. Najprisrčnejši pozdrav dolgujem vam, mladi prijatelji. Prišla sem predvsem zaradi vas in seveda v spomin na mojega dragega očeta,“  je zbrane nagovorila dramska igralka in pesnica Saša Pavček in dodala: „Z vami mladimi se veselim in prišla sem tudi zato, da se poklonim vašemu talentu, vaši delavnosti, in da vam povem, da ste vsi po vrsti in vsak zase dragoceni in vredni pozornosti. Zelo mi je všeč, da se veselite pisanja, branja, da ste radostni in odgovorni do svoje nadarjenosti, in da vas nobena zoprnija, kakršna je bila nekoč meni šola, ne zaustavi na vaši poti k samouresničitvi.“  Pesnica Saša Pavček, hči Toneta Pavčka, je še izpostavila: „Vidim pa tudi, da ste odgovorni do svoje nadarjenosti in da pri tem ostajate skromni. To spoznanje je zelo lepo… Vsaka beseda, ki ste jo napisali s srcem in tako po resnici, kot je narekovala vaša domišljija, je zlata vredna…“  Posebej zanimvo je tudi pesničino razmišljanje, kako bi si odgovorila na vprašanje, zakaj je mati  posadila dve vrbi žalujki, če seveda ne bi poznala pretresljive zgodbe, da je vrbi posadila za svoja dva sinova. „Zdelo se mi je, da bi napisala, da je posadila dve vrbi zato, da sta par. Zato, ker je ljubezen tista, kar nas druži in zato, ker je materina dobrota vedno tako velika, da še drevesu ne privošči samovanja.“

Slavnostna govornica je bila tudi dr. Cvetka Hedžet Tóth in za uvod dejala, da smo se „zbrali na svetem prostoru, ki ni samo park, je nekaj, kar uteleša knjigo življenja, kjer so zapisana imena vseh tistih, ki so umirali grozljive smrti zaradi industrije smrti v taboriščih.“  Kot primer krutosti taborišč je omenila smrt svojega strica „docenta na montanistiki, študijskega sodruga akademika Vratuša, diplomiranega inženirja Josipa Hedžeta, kjer sta končala dva brata Vaneka Šiftarja.“  Dr. Cvetka Hedžet Tóth je poudarila velik pomen kulture, kajti edino s kulturo smo lahko kompatibilni z razvitim svetom.

Za sodelovanje na natečaju, za izvedbo slovesne izročitve nagrad in priznanj in za prijeten kulturni program se je v imenu Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije zahvalil Ernest Ebenšpanger, predsednik uprave. Program prireditve je zasnovala Irena Kumer, povezovala pa ga je Anja Peurača.

[Not a valid template]