Jeles/čremsa u Šiftarovom vrtu

Posadili smo jeles prije dvadest ljet,

Bio je nekad malena biljka-omiljen cvijet.

Brižno ga uzgajali prof. Vanek i gospa Zita.

Naraslo je stablo, a bilo samo skromna kita.

Danas se pruža u širinu, u visinu gore.

Iako je grbav, odušeljavat nas ipak more,

zato što raste u “Vrtu spominov in tovarištva.”

Ovjekovječeni smo do neba-kraljevstva.

Ponosni smo na drivo u vrtu Šiftarovom.

Dičeči se našom krasnom pannskom raslinom,

koja povezuje Prekmurje Slovence

i Pinkovac-Hrvate Gradiščance,

koji se bore za opstanak i identitet svoj,

podučavajuči svoju djecu i mladi roj.

Zagrlimo se u Šiftarovom vrtu bratski

za jezik slovenski i gradiščansko-hrvatski.( 2012)

( Gradiščanski Hrvati in njihov Panonski inštitut ( Pinkovci, Avstrija-Gradiščansko) na čelu s svojim ustanoviteljem in direktorjem dr. Robertom Hajszanom so bili veliki in dolgoletni prijatelji  in sodelavci prof. dr. Vaneka Šiftarja. To potrjuje tudi spominsko drevo, ki so ga zasadili v Vrtu na Petanjcih 1992. leta. Številčna delegacija gradiščanskih Hrvatov obišče Vrt vsaj enkrat letno, njihovi predstavniki so tudi redni gosti osrednjih prireditev Ustanove v Vrtu in tudi drugih. Dr. Hajszon se udeležil tudi  majske prireditve v 2012. letu “Jambori spominov in dobrega sosedstva-Posočje, Rezija in Benečija” in na njej premierno prebral svojo, Vrtu in prijateljskim vezem z Ustanovo posvečeno pesem)