Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija je na 95. Vanekovem večeru 25. septembra gostila dr. Zdenko Čebašek Travnik. Tema pogovora z naslovom »Kje so moji ključi«, ki ga je vodila Vijola Bertalanič, je bila demenca. Letošnji september je bil razglašen za  mednarodni mesec Alzheimerjeve bolezni, katerega namen je ozaveščanje o tej bolezni in zmanjšanje stigme, ki spremlja bolnike.

Še do pred kratkim nepoznana bolezen

Demenca je kronična napredujoča bolezen možganov, ki se kaže z motnjami spomina, mišljenja, orientacije, prepoznavanja, razumevanja, računskih in učnih sposobnosti ter govorjenja, izražanja in presoje. Dr. Zdenka Čebašek Travnik je povedala, da pred 20 leti o tej bolezni še nismo vedeli nič, omenjala se je le skleroza, družinski zdravniki so bili o njej podučeni šele pred desetletjem. Znanja je danes več tudi po zaslugi farmacevtske industrije. Poznamo približno 20 vrst demence, najpogostejše pa so Alzheimerjeva bolezen, vaskularna demenca, demenca z Lewyjevimi telesci in frontotemporalna demenca.

Spodbujati, kar je v človeku ostalo pozitivnega

Prvi znaki demence so, kot je v pogovoru pojasnila dr. Zdenka Čebašek Travnik, postopna izguba spomina, težave pri govoru (iskanje pravih besed), osebnostne in vedenjske spremembe, upad intelektualnih sposobnosti, nezmožnost presoje in organizacije, težave pri vsakodnevnih opravilih, iskanje, izgubljanje in prestavljanje stvari, težave pri krajevni in časovni orientaciji, neskončno ponavljanje enih in istih vprašanj, spremembe čustvovanja in razpoloženja, zapiranje vase in izogibanje družbi. Ljudje pogosto več ne zmorejo povsem običajnih stvari, kot npr. peka potice, zamenjati žarnico, odklanjajo druženje. Živi človek tako izginja pred našimi očmi, kar svojce najbolj prizadene, predvsem sprememba značaja in agresivno vedenje. Pogosto imajo tudi težave z inkontinenco, oseba težko sprejme higienske pripomočke. Osebe z demenco (napačno je poimenovanje dementne osebe) so pogosto sumničave, imajo občutek, da jim nekdo jim ves čas nekaj krade ali skriva.

Lani je bilo potrjenih 14 dejavnikov tveganja potrjenih, najpogostejši so alkohol, kajenje, onesnaženo okolje, duševne motnje in okvara sluha, zato gostja pogovora svetuje, da je v slednjem primeru nujno potreben slušni aparat. Kot preventivo je omenila  gibanje v naravi, radovednost, urjenje spomina (predvsem z učenjem tujih jezikov, ročna dela, pisanje, še posebej z roko) in podobne aktivnosti. Poudarila je, da je potrebno spodbujati, kar je v človeku ostalo pozitivnega (npr. petje) in graditi na tem, kar je človeku ostalo.

O demenci je potrebno govoriti in z boleznijo seznaniti bližnje

Kljub temu, da svojci  bolezen še skrivajo, je o njej potrebno govoriti. Podoben status je pred leti imel rak, o katerem se sedaj že odkrito in javno govori. Z Bertalaničevo sta prebrali par zgodb iz knjige »Kje so moji ključi, O življenju z demenco«, ki so zapisane iz perspektive svojcev, in oskrbovalcev oseb z demenco, bolnikov in zdravnikov, temeljijo na resničnih dogodkih, a jih odlikuje literarna domišljija. V njih odmevajo žalost, jeza, nestrpnost, nemoč, obup, sram, razmišljanja o odnosu do sebe in drugega. Pripovedujejo o raztapljanju preteklosti, prebijanju skozi sedanjost in izgubljeni prihodnosti. Strokovni komentarji ob zgodbah ponujajo dragocen vpogled in pomoč pri razumevanju bolezni. Knjiga je namenjene tistim, ki se z demenco srečujejo osebno ali poklicno in tudi tistim, ki radi berejo kratke zgodbe. 

V Pomurju zaenkrat malo demenci prijaznih točk (DPT)

Izpostavila je tudi demenci prijazne točke (DPT), ki jih je v Sloveniji trenutno okrog 300 točk, njihovo število se povečuje. So inovativna oblika vzpostavljanja demenci prijaznega okolja in so jih kot primer dobre prakse prepoznale tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), Alzheimers Disease Internacional (ADI) in Alzheimer Europe. DTP prispevajo k večji ozaveščenosti skupnosti o demenci, osebam z demenco in njihovim bližnjim pa omogočajo dostop do informacij, usmeritev in pomoči. V Pomurju jih je zaenkrat malo.

V Arboretumu Volčji potok, s katerim z možem sodelujeta in izvajata vodenja, so vzpostavili Doživljajsko pot spomina, ki je namenjena osebam z demenco in ranljivim skupinam.

Odzvala se je povabilu Spominčice, slovenskega združenja za pomoč pri demenci, po sodelovanju in pomoči. Svojcem oseb z demenco so v okviru Spominčice na voljo skupine za samopomoč, v kateri pod vodstvom strokovnjaka po diagnozi pridobijo kar največ potrebnih informacij o poteku bolezni ter skupnem življenju z osebo z demenco.

Dr. Zdenka Čebašek Travnik

Dr. Zdenka Čebašek Travnik, Prekmurka, natančneje rojena Sobočanka, je svoje poslanstvo našla v zdravniškem poklicu in širšem družbenem delovanju. Svoje vezi z rodnim Prekmurjem ohranja kot aktivna članica Pomurske akademske znanstvene unije. Svoje strokovno znanje in delovanje povezuje tudi s prostovoljstvom. Diplomirala je na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Bila je uspešna zdravnica v Prekmurju, specializirala se je iz psihiatrije, kasneje pa je delovala na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani. Svoje znanje je širila in dopolnjevala skozi magistrski študij na Univerzi v Zagrebu, s študijem in še dodatnimi diplomami na Univerzi Johns Hopkins v Baltimoru, ZDA (1994) in na Inštitutu za družinsko terapijo v Londonu (1997) in »kronala« z doktoratom znanosti na Medicinski fakulteti v Ljubljani.

Zdravnica, specialistka psihiatrije in sistemska družinska terapevtka, sodna izvedenka za področje psihiatrije, je in še vedno svoje zdravniško delo povezuje z raziskovalnim delom na različnih področjih medicine in humanističnih ved in s publicističnim delom. Je avtorica številnih strokovnih in poljubnih prispevkov, s sodelavci pa je organizirala tudi več mednarodnih strokovnih srečanj.

Decembra leta 2006 je bila imenovana za varuhinjo človekovih pravic. Kolegice in kolegi v Zdravniški zbornici so ji leta 2017 zaupali vodenje te osrednje stanovske zdravniške organizacije v naši državi.

Ob vsem svojem strokovnem delu in opravljanju pomembnih strokovnih in družbenih dolžnosti na državni ravni je bila in je še vedno, kot angažirana prostovoljka, aktivno povezana z življenjem ljudi, reševanjem življenjskih stisk in problemov ter delovanjem civilnodružbenih organizacij in sodelovanjem v njihovih projektih. Njeno aktivno delovanje v društvu Spominčica je izstopajoč del njenega delovanja v zadnjih letih. Del tega je  tudi njeno aktivno sodelovanje pri pripravi in izidu knjige »Kje so moji ključi«.

Vijola Bertalanič

Vijola Bertalanič, dolgoletna direktorica Doma starejši Rakičan,  se je srečevala z demenco vrsto let in to že v času, ko se o bolezni še ni nič vedelo. Preko socialni zavodov so iskali pot, kako zaposlene izobraziti, da bodo lahko pomagali stanovalcem s takrat še neznano boleznijo – demenco in njihovim svojcem, ki so bili velikokrat v večji stiski kot sami stanovalci. Po upokojitvi se je vključila v Program starejši za starejše pri ZDUS, kjer je predsednica Programskega sveta programa. V programu  deluje v Sloveniji 240 društev s ca. 3500 usposobljenimi prostovoljci.