


Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva prek zemlje trpeče - (Kajuh)
Pesem Štefana Titana, domačina, priznanega bioenergetika in pesnika – iz zbirke “Sprehod skozi Vrt spominov” (založba Pevec, Maribor, 2010)
Tiho pojdiva po vijugasti poti,
da najin korak dreves tam ne zmoti,
v sence preteklosti skrite resnice,
naj veter jim boža lase in poje spomine.
Tiho pojdiva po poti – poti tej ozki,
mimo grmičkov ob hiši, kjer na jasi
skromna gomila polna spominov sameva,
le droben napis oznanja,da tam doktor Vanek počiva.
POPojdiva naprej ob zori in, ko mrači se,
v spominu tja, kjer vihar se nikdar ne zgubi,
kamor so še ptiči na branje spominov prišli.
In v zanosu teh sanj brez hrupa pojdiva,
dih zadrživa, si sredi tišine podajva roke,
prisluhniva vetru, ki nama poje grenke spomine.
Šla bom s teboj, če primeš me za roko,
dih zadržala, da slišala bom to tišino,
krutost vojn v spomin privabila
in ogenj z baklo v njem spet zakurila.
Dih zadrživa, z roko v roki pojdiva naprej,
zazrta v drevesa, kjer so umirale prošnje,
poslušava dih vetra, ki veje skozi prošnje,
nato spustiva pogled k tlom, ki polna so prošenj.
Ja, šla bom s teboj tja v večnost spomina.
Tja v vrt, kjer je vrtnica rdeča že vnučka dobila,
kjer pesem naša domača, se s tujo preplete.
Tiho pojdiva, ko govoric mrtvih ne zmotiva,
o katerih stara drevesa molče govorijo,
in to si v spomin in srce za vse večne čase vsadiva.
Vstanite otroci svobode in z nami pojdite,
prisluhnite, kako škripljejo stara utrujena debla,
ciprese, breze, in druga trpeča drevesa,
ki od eksplozij, vojnih grozot še vedno so gluhe.
V temi sanj nam komaj slišno krošnja šepeče,
je kot glasba želja,ki jo poje bor v rosi drhteči,
in lipa simbol sreče, slovenstva, nad vsemi bdi,
ji jablana stara, sred mrtve tišine, roko podaja.
Ne pozabite na upe, solze, trpljenje, gorje,
tiho skupaj stopimo na pot sredi vrta,
pozdravimo vse, ki jih tu vekomaj skromno slavimo.
H gomili skromni stopimo in stisnimo pest
v pozdrav vsem, njemu pa šopek dajmo na vest,
da ne bo šel v pozabo, ostal večno med nami na Vanek
in z njim ta vrt krutih spominov”.