Petanjci, 20. 2. 2026

»Človek velikega talenta in srca, po eni strani kozmopolit, po drugi pa močno vezan na svojo prekmursko domačijo«

Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija je v petek, 20. februarja, v poklon častnemu članu Ustanove in častnemu občanu Mestne občine Murska Sobota, akademiku Antonu Vratuši, posvetila spominski dan Ustanove. Na slovesnosti z naslovom Beseda in zven, ki je potekala v Dvorani Duše Škof v murskosoboškem gradu, je bila predstavljena Vratuševa monografija. Slavnostni govornik prireditve je bil akademik Jože Pirjevec, redni profesor za novejšo zgodovino Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru. Nagovor objavljamo v celoti.

»Človek velikega talenta in srca«

Ker je današnja proslava ob 30. obletnici dr. Šiftarjeve fundacije posvečena spominu enega mojih poglavitnih mentorjev, Antona Vratuše, in predstavitvi njemu posvečene monografije, naj začnem z ugotovitvijo, da je bil ta človek velikega talenta in srca, po eni strani kozmopolit, po drugi pa močno vezan na svojo prekmursko domačijo. Ko sem pred približno dvajsetimi leti pripravil dolg intervju z njim in še tremi pomembnimi slovenskimi diplomati – izšel je v elektronski obliki pod naslovom »Od Mašuna do New Yorka« – nisem mogel spregledati čustvenega naboja, s katerim je pripovedoval o svojem otroštvu v vasi Dolnji Slaveči v današnji občini Grad. Ta vas, ki je ležala na obronku slovenskega etničnega prostora, vpeta med madžarsko in nemško govorečo soseščino, je bila kal, iz katere se je razrastel Vratušev mednarodni intelektualni vzpon. Njegov oče je poleg slovenščine govoril tudi nemško in madžarsko ter kot pisar služil vaščanom, ki so bili jezikovno manj razgledani in manj spretni pri sukanju s peresom.

»Hotel sem se tudi jaz naučiti jezike.«

Pravi Vratuša, ki se je kot samouk lotil tega posla. Seveda se ni ustavil pri madžarščini in nemščini. Govoril je tudi italijansko in angleško, verjetno še kakšen jezik. Prav italijanščina, ki jo je med vojno izpopolnil na bridkih taboriščnih šolah Gonars in Rab, je postala odskočna deska za njegovo politično in diplomatsko kariero. Po osvoboditvi iz Raba septembra 1943 ga je vodstvo OF poslalo kot svojega ambasadorja v Milano k vodstvu italijanskega partizanstva. Takrat je tudi prevzel ilegalno ime »prof. Urban«, ker mu je bila všeč tista narodna viža, ki poje: »sem ribničan Urban, po celem svetu znam.« Ta izbira je nosila v sebi napoved njegove usode. Kot izvedenec za Italijo se je po vojni v Beogradu znašel v vrhu jugoslovanske zunanje politike, od petdesetih let dalje pa kot najtesnejši sodelavec Edvarda Kardelja in soorganizator neuvrščenega gibanja. Vratuša po mojem mnenju ni bil komunist. Za to mu je manjkala potrebna ideološka zagnanost in značajska ostrina. Verjel pa je v humanistične poteze tako neuvrščenosti kot samoupravnega sistema in se je v tem smislu tudi z vsem prepričanjem angažiral. Kljub vpetosti v te velike eksperimente, ki so dvignili Titovo Jugoslavijo, kljub njeni relativni majhnosti in ekonomski šibkosti na raven svetovnega političnega dogajanja, je Vratuša ostal zvest svojim prekmurskim koreninam. Eden od njegovih najboljših prijateljev, če ne najboljši, je bil dr. Vanek Šiftar, »steber Prekmurja, pravnik, univerzitetni profesor, poet, raziskovalec romskega vprašanja in predvsem varuh spominskega vrta v Petanjcih.«

»Nikoli ne bom pozabil, s kakšno ljubeznijo mi je Vratuša pripovedoval o nastanku tega vrta.«

Govoril je o tragediji neke matere, ki je v spomin na v tujini padla sinova, ki sta ostala brez groba, zasadila dve vrbi žalujki ob domači hiši. Ta skromni začetek pred osemdesetimi leti, pogojen z osebnim objokovanjem nad nasilno smrtjo dveh mladih mož, rekrutiranih v madžarsko vojsko, se je razrastel v današnji vrt, simbol odpuščanja, miru in sožitja. V človeški zgodovini ima vrt pomembno simbolično mesto; je zaščiteni kraj blagostanja, oddiha in delovne ustvarjalnosti. Kaj pomeni vrt, sem razumel pred mnogimi leti med potovanjem v Jemnu. Peljali smo se skozi skalnato in pepelnato sivo puščavo, ko sem skozi okno avtobusa zagledal obzidan pravokotnik, ki je kipel od zelenja. »Vrt Eden,« sem si dejal. Takšen vrt Eden je tudi spominski park v Petanjcih, ki je nastal najprej na pobudo Šiftarjeve družine, nato pa se razvil pod patronatom lokalnih občinskih ter državnih oblasti in ustanov, med katere spada Akademija znanosti in umetnosti. Danes je eden od pomembnih pokazateljev, kaj naj bi bila cela Slovenija: kraj notranjega miru, urejenega in pravičnega socialnega sistema ter mednarodnega dialoga. Tak vrt je potencialno mogoč glede na intelektualno in gospodarsko razvitost našega naroda, je pa še vedno stvar prihodnosti zaradi notranjih zdrah in tudi psiholoških zavor naših političnih elit, ki izvirajo iz zavesti naše številčne majhnosti. Toda kot je dejal Vratuša, prav če si majhen, moraš v mednarodnih gremijih govoriti, da te opazijo, seveda če imaš kaj povedati.

»Glede na zgodovinsko izkušnjo, ki jo imamo, bi imeli Slovenci marsikaj povedati, na žalost pa pogosto, prepogosto, molčimo.«

Ko me je Marjan Šiftar pred časom povabil, naj spregovorim na današnji proslavi, me je poleg tridesetletnice fundacije opozoril tudi na letošnjo petinosemdesetletnico OF in petintridesetletnico naše države. Obe zgodovinski obletnici govorita o ponosu in zrelosti našega naroda. Leta 1941 smo se, tako rekoč brez vojaške izkušnje in tradicije, postavili po robu tujim hordam, ki so nas hotele zasužnjiti ali celo uničiti kot etnično skupnost. Leta 1991 smo se uprli mogočni JLA, ki nas je hotela s silo zadržati v Jugoslaviji, v katero nismo več verjeli. Obakrat smo zmagali. Prvič in drugič pa smo bili razočarani. Titova Jugoslavija ni znala izpolniti obljub, na podlagi katerih je nastala, pa tudi Zahod se v zadnjih treh desetletjih in pol ni bolje izkazal. Ni treba, da na to opozorita francoski predsednik Macron in nemški kancler Merz, saj je Evropska unija danes v globoki eksistencialni in gospodarski krizi. Živimo v trenutku, ko tradicionalna pravila igre v mednarodnem političnem življenju ne veljajo več. Treba bo najti nova ravnovesja in pravila. Bo Slovenija znala ustvarjalno sodelovati v tem zahtevnem podvigu? Do zdaj se, razen priznanja Palestine, ni posebej izpostavila. Znova moramo odkriti pogum, ki smo ga izkazali z našim narodnoosvobodilnim in osamosvojitvenim bojem, če želimo ustvariti v naši domovini tisti vrt, ki naj bo odraz vrta v Petanjcih in njegovih vrednot.

Foto: TV Idea