Okroglo mizo v Murski Soboti je organizirala Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija/ UŠF, skupaj z društvom Dobrnič iz Ljubljane. Vsebinsko je bila usmerjena v razpravo o aktualnih vprašanjih položaja in vloge žensk v družbi, ter o ovirah za uveljavljanje žensk v javnem prostoru, kakor tudi v lokalnem in  družinskem okolju. Organizatorji so datum okrogle mize umestili v čas   kmalu po mednarodnem prazniku žena Osmi marec, saj je cel mesec marec »ženski mesec«.

Udeleženke okrogle mize so bile: Vera Klopčič, raziskovalka, predsednica Društva Dobrnič, Monika Sandreli, sodelavka, voditeljica in soustvarjalka romske televizijske oddaje So Vakeres, urednica radia Romic in romskega informativnega centra Romic, Etelka Korpič Horvat, upokojena podpredsednica Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Irena Kumer, upokojena predstojnica Območne enote Zavoda za šolstvo v Murski Soboti, Darja Senčur Peček, profesorica delovnega prava in Prava socialne varnosti, Pravna fakulteta, Univerza v Mariboru in Sonja Lokar, predsednica Ženskega lobija Slovenije ( moderatorka)

Prisotne je najprej pozdravil Marjan Šiftar, predsednik Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija. Udeleženke okrogle mize so spregovorile o različnih aktualnih temah iz zgodovine ženskega gibanja, o položaju in percepciji žensk v manjšinski skupnosti, o socialnem položaju in revščini žensk, o položaju in vlogi žensk na področju izobraževanja, diskriminaciji na podlagi spola pri zaposlovanju in delu ob enakem plačilu za enako delo, ter o možnostih za delovanje za ohranjanje ravni že doseženih pravic žensk.

V  okviru teme o pogumnih ženskah iz zgodovine je Vera Klopčič poudarila, da je enakopravnost žensk zagotovljena na deklarativni ravni, v praksi pa smo priča nasprotnim trendom zatiranja, kršitev in kratenja pravic žensk. Iz zgodovine ženskega gibanja izstopajo pogumne posameznice, ki so zaznamovale zgodovinske dogodke, ter tako odprle možnosti za prisotnost žensk v javnem življenju, za izobraževanje in zaposlovanje žensk. V Sloveniji od leta 2002 deluje Društvo Dobrnič, ki skrbi za ohranjanje vrednot in dosežkov ženskega gibanja, zlasti izročila 1. kongresa Ženske protifašistične zveze, kot del antifašističnega gibnja za spoštovanje človekovih pravic, v povezovanju in sodelovanju v ženskem gibanju gibanja v ožjem in širšem regionalnem prostoru.

Monika Sandreli je v prispevku Romska ženska vidna in slišana? orisala položaj žensk v romski populaciji, saj so pripadnice manjšinskih skupnosti pogosto nekako izločene iz »glavnih« tokov ženskih gibanj. Romska ženska je večkrat spregledana, politično nevidna. Omejena je skoraj izključno na vlogo matere, gospodinje in žene oz. partnerke. Rominje so tako dvojno diskriminirane, kot Rominje in kot ženske, vendar so hrabre, pogumne in iznajdljive, ko se zavzemajo za svoje pravice in za dobrobit cele družine in skupnosti. Razlog za nizek položaj romskih žensk ni v tem, da ne bi želela postati odgovoren subjekt lastnega razvoja, ampak v tem, da nima priložnosti da bi to postala. Romske ženske so v svoji revščini in trpljenju večinoma neopažene. O socialnem položaju in revščini žensk je spregovorila dr. Etelka Korpič Horvat, ki ugotavlja, da obstajajo razlike od formalne določitve enakopravnosti do resničnega enakega obravnavanja žensk tudi v razvitih demokratičnih družbah, kamor spada Slovenija. Te se sicer z družbenim razvojem manjšajo, vendar še vedno obstajajo. To velja tudi za slabši socialni položaj žensk v družbi, ki se odraža v revščini. V Sloveniji so od vsega prebivalstva najrevnejše starejše samske ženske 65 +, ki jih je dobra petina revnih, pri starosti 75+ pa dobra četrtina. Irena Kumer je predstavila temeljenje značilnosti vloge in položaja  žensk na področju vzgoje in izobraževanja. Predstavila je nekatere statistične podatke: število zaposlenih v v vrtcih, OŠ, SŠ na ravni RS in v Pomurju ter nekatere podatke tudi iz raziskav o zadovoljstvu, statusu učiteljev, ter vlogi učitelj/ic nekoč in danes. Od njih se pričakuje veliko, pred njimi so zahteve, da povezujejo teorijo in prakso, imajo znanje in spretnosti za vseživljenjsko učenje, imajo poglobljeno in široko poznavanje in razumevanje vsebin učenja in poučevanja in seveda razumevanje učencev, ki jih poučujejo. Med pedagoškimi delavci na področju vzgoje in izobraževanja od predšolske vzgoje, osnovne in srednje šole so ženske v veliki večini. Kljub razvoju na področju uresničevanja ženske enakopravnosti, pa v Sloveniji še vedno obstaja Diskriminacija na podlagi spola prizaposlovanju in delu in enako plačilo za enako delo, o kateri je govorila dr. Darja Senčur Peček. Neenaka obravnava kandidatov in kandidatk za zaposlitev ter delavcev in delavk v delovnem razmerju je kljub prepovedi diskriminacije na mednarodni in nacionalni ravni, v praksi še vedno problem. Poseben problem predstavlja uresničevanje načela enakega plačila za enako delo in delo enake vrednosti za moške in ženske. Plačna vrzel v EU (razlika med plačilom za moške in ženske) ostaja okrog 13%. Čeprav je v Sloveniji plačna vrzel med najnižjimi v EU, je v zadnjih letih narasla, kar kaže na potrebo po ukrepanju. Najkasneje do leta 2026 bodo morale vse članice EU v tej zvezi uveljaviti ukrepe, ki jih je prinesla nova direktiva EUiz leta 2023. Sonja Lokar je usmerjala razpravo in na koncu strnila ugotovitve iz razprave na okrogli mizi. Med drugim je poudarila, da se kot predsednica Ženskega lobija Slovenije zavzema za aktivno delovanje za mir, kar je predpogoj za uživanje človekovih pravic, tudi pravic žensk.

Dr. Vera Klopčič

Fotografije: Aleš Cipot