Gostja Venekovega ekološkega večera, ki je potekal v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota v začetku oktobra, je bila klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Spregovorila je o stanju našega planeta, odzivih Slovenije na podnebne spremembe ter izzivih energetske in prehranske oskrbe. V luči aktualnih ekoloških tem sta jo povabili Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija in Zveza ekoloških gibanj, uvodoma pa sta nekaj besed spregovorila Marjan Šiftar, predsednik uprave Šiftarjeve fundacije, in Karel Lipič, predsednik ZEG.

Vplivov in pritiskov na naš planet je veliko, prevelika je raba virov, tu so podnebne spremembe, velika onesnaženost…  Stanje, v katerem se je znašel naš planet, ki ne rase s potrebami in se ne obnavlja sproti, pa je, kot je nakazala Kajfež Bogatajeva, še bolj skrb vzbujajoče, kot si mislimo. Povedala je, da o okolju ne moremo govoriti, če pri tem ne razgalimo družbe in pri tem opozorila na veliko neenakost med ljudmi. Revni, namreč, ne morejo ničesar spremeniti, bogati pa nočejo.

Klimatologinja ni s prstom pokazala na največje onesnaževalce, ampak poudarila, da se moramo najprej zazreti vase in se vprašati, kako se je v zadnjih desetletjih spremenil življenjski slog in kako je s tem rasla raba energije. Danes smo veliko bolj mobilni kot nekoč, nakupovanje se je spremenilo v potrošništvo, živimo v velikih stanovanjih, pogosto v energetsko neučinkovitih stavbah. Lep primer je po njenem tudi, da z dvigom plač le spodbujamo potrošništvo in gospodarsko rast, kar negativno vpliva na okolje. »V času Prešerna smo živeli 17-krat bolj skromno, kot živimo danes. Na vsak takratni par čevljev jih mi imamo sedemnajst,« je bila slikovita. 

»Zaradi načina življenja smo nadpovprečni porabniki energije. Največji delež gre za energetiko, ogrevanje in hlajenje, mobilnost in potovanja, kar je veliko večji problem, kot če doma ne ugasnemo kdaj luči.« Eksponentno raste poraba nafte, premoga, dragocenih surovin, ki jih vzamemo iz narave. Namesto da bi jih skrbno predelali v koristne produkte, kot je na primer kozmetika ali drugi izdelki, jih zažgemo in s tem le obremenjujemo okolje. Resneje bi se morali ukvarjati z energijsko učinkovitostjo, namesto da le govorimo o zamenjavi energentov. 

Zmogljivosti našega planeta so omejene, še pove Lučka Kajfež Bogataj. Zato je treba upoštevati planetarne meje glede rabe tal, podnebnih sprememb, rabe dušika, fosforja, izpustov CO2, izgube biodiverzitete, ekološkega odtisa in še česa. Primerjava med državami nam pokaže, da Slovenija ni tako zelena, kot radi pravimo. »To, da imamo Bled ali Bohinj, še ne pomeni, da jo lahko prodajamo kot zeleno destinacijo.« Tudi glede ekoloških vprašanj je Slovenija med najslabšimi v Evropi, zato bi se moralo s tem ukvarjati več institucij in več strokovnjakov, predvsem pa bi bilo potrebno za to nameniti več sredstev in se tega vprašanja lotevati sistematično.

In kaj nas čaka v Sloveniji? V Sloveniji smo sprejeli Nacionalni energetski in podnebni načrt, Podnebno strategijo ter Načrt za okrevanje in odpornost, in vse z jasno definiranimi cilji. V zadnjih desetletjih je bilo veliko političnih, strokovnih, medijskih in drugih razprav, kaj storiti, da bomo dosegli zapisane cilje in hkrati dosegli soglasje med različnimi rešitvami v imenu javnega interesa. Smo pred velikim izzivom, kako od »besed« k »dejanjem«, ki bo prednostno in trajnostno reševal okoljske in podnebne izzive. Vprašati se je tudi treba, kaj pomeni zmanjšanje emisij za 55 odstotkov do leta 2030 za Slovenijo in kje so realne meje hitrega prehoda za dežele, ki imajo minimalen vpliv na svetovne emisije.

A.Nana Rituper Rodež