25 let delovanja Ustanove – temelji za uspešno nadaljevanje

25 let delovanja Ustanove – temelji za uspešno nadaljevanje

Julija 1996. leta je na pobudo ustanovitelja Vrta spominov in tovarištva dr. Vaneka Šiftarja enajst občin in drugih sopodpisnikov s podpisom akta o ustanovitvi na svečanosti v M Soboti potrdilo svoje odločitve o ustanovitvi Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija.

OB 25. OBLETNICI – SLAVNOSTNI ZBOR IN KONCERT

Ob njeni letošnji 25-letnici delovanja je vodstvo Ustanove pripravilo 6. julija  osrednja dogodka v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih: slavnostni zbor Ustanove in koncert znane in popularne glasbene skupine Prašnati.

SLAVNOSTNI ZBOR

Na slavnostnem zboru Ustanove, ki ga je odlično z izbranimi besedami vodila in povezovala Helena Vrbnjak  in  ga je z izborom pesmi iz svojega pestrega programa obogatila pevska skupina Prekmurci,   so se zbrali predstavniki ustanoviteljev, donatorjev, partnerjev in številni sodelavci Ustanove, ki so ali še vedno aktivno soustvarjajo življenje Ustanove. Udeležence slavnostnega zbora je pozdravila himna Vrta spominov in tovarištva, pesnitev Karla Destovnika Kajuha »Bosa pojdiva dekle obsorej…« v izvedbi in lastni priredbi, kot sami pravijo, »dvornega«  pevskega zbora Slava Klavora. Avtorja te lepe in znane pesnitve legendarnega partizanskega pesnika se  bomo tudi v Vrtu in Ustanovi še posebej spomnili v prihodnjem letu ob 100. obletnici njegovega rojstva. Pozdrav prisotnim je bila tudi pesnitev akademika, partizana in velikega slovenskega pesnika in domoljuba  Toneta Pavčka, ki jo je posvetil  Vrtu na Petanjcih in materi Apoloniji in jo pred leti tudi sam predstavil  v svojem govoru na eni izmed majskih prireditev v Vrtu:

» Posadila je dve vrbi žalujki

mati ob vhodu v domači vrt.

Nanju prileteli dve sta gugulki,

zapeli življenju, pregnali smrt.

Tako je  po smrti dveh sinov

Mati odprla spominov in tovarištva pot….«

ZAHVALA

Predsednik uprave Ustanove Ernest Ebenšpanger se je v uvodnem pozdravnem nagovoru zahvalil ustanoviteljem, bivšim in sedanjim članom organov in sodelavcem, donatorjem in partnerjem Ustanove za  neprecenljivo materialno in moralno podporo, za odlično sodelovanje in vso aktivnost pri soustvarjanju življenja in podobe Ustanove. Naše skupno in utemeljeno zadovoljstvo je ob prehojeni poti na kateri smo skupaj  skrbeli za Vrt spominov in tovarištva na Petanjcih in aktivno soustvarjali bogat in prepleten vsebinsko bogat mozaik, je poudaril predsednik Ebenšpanger, še posebej, ker sta Vrt in Ustanova  danes trdno zasidrana v lokalnem, regionalnem in državnem okolju kot pomemben del  naše kulturne dediščine, kulturnega življenja v najširšem pomenu in naše skupne identitete. Skupaj smo ustvarili trdne in spodbudne podlage za optimističen pogled tudi vnaprej, za nadaljnjo uspešno življenje Vrta in v njem ter še naprej razvejano dejavnost Ustanove, je predsednik strnil svoj pozdravni nagovor.

ČESTITKA – POVEZANOST Z OBČINO TIŠINA

Zgodovina Vrta je neločljivo povezana z zgodovino in življenjem v lokalnem okolju, s Petanjci in Tišino. Občina Tišina, kot soustanoviteljica in kot domicilna občina Vrta in Ustanove,  je svojo povezanost že pred mnogimi leti potrdila z razglasitvijo Vrta za »zgodovinski spomenik«, ker, kot je bilo rečeno ob ustanovitvi Ustanove, »ima  poslanstvo enkratnega spomenika«. Ta povezanost je bila in je vsestranska, vsebinsko bogata in razvejana. Vsestranska podpora in pomoč občine Tišina ter aktivno sodelovanje so nepogrešljivi gradniki uspešnega delovanja Ustanove in življenja Vrta.

Župan  občine Tišina Franc Horvat je ob čestitki Ustanovi za uspešno delovanje še posebej poudaril odlično sodelovanje Ustanove in občine Tišina in številnih različnih deležnikov v občini, njeno podporo delovanju Ustanovi, ki kot, je poudaril, že dolgo pomembno soustvarja prepoznavno identiteto občine  in uspešno opravlja tudi vlogo njenega »ambasadorja«. Še posebej pa je poudaril pomen delovanja Ustanove z mladimi in za mlade.

PREHOJENA POT V 25. LETIH

Podpredsednik uprave Ustanove Marjan Šiftar je povzel bero prehojene poti Ustanove v prvih 25. letih delovanja od skrbi za Vrt spominov in tovarištva na Petanjcih do bistvenih poudarkov o njenem delovanju na vseh drugih številnih področjih njenega delovanja:

  • »Uspeli smo ohraniti Vrt s/t, presegli smo bojazni, negotovosti o usodi Vrta, ki so utemeljeno obremenjevale njegovega ustanovitelja, tudi brezizhodnost s katero se je srečeval. Ustanova že od svoje ustanovitve kontinuirano in uspešno opravlja svoje temeljno poslanstvo in skrbi za Vrt v vsej »njegovi  neokrnjeni substanci in simboliki« (akt o ustanovitvi, 1996). Marsikatero drevo je končalo svoje življenje – zahvalna sekvoja, ki jo je 1968. leta posadila delegacija ZDA  in še več njih – vendar smo  v v minulih 25. letih zasadili skupaj z njihovimi darovalci 40 novih spominskih dreves (zadnje letos – rumeni dren v spomin pogumnih žensk, ki smo ga zasadili skupaj z društvom Dobrnič in njegovo predsednico dr. Vero Klopčič).
  • Vrt ima, kot kulturni spomenik svoje mesto v slovenski mreži botaničnih vrtov in arboretumom, je del mednarodne kolesarske poti, mednarodne poti “Garden Route” in slovensko-avstrijske kolesarske poti,  začetek in konec Keplerjeve poti. Še več in predvsem: uspešno uresničujemo tudi preroško vizijo Miško Kranjca, prijatelja in podpornika Vrta in njegovega ustanovitelja (da naj Vrt postane »neko duhovno zbirališče, ki ne bo tečajniško in komisijsko, kamor bodo ljudje radi hodili«).
  • Na tisoče obiskovalcev (ocena za zadnjih deset let: 15.000 – 17.000) ga je obiskalo iz lokalnih okolij, številnih krajev in mest Slovenije – mnogo tudi v sedanjih pandemijskih časih – iz zamejstva in sosednjih držav, od ZDA do Ruske federacije, od Norveške do Makedonije, od številnih borčevskih, upokojonskih društev, šol, tigorovcev, veteranov vojne za Slovenijo, slovenskih vojaških gornikov in številnih drugih civilno družbenih, strokovnih in javnih organizacij, služb in ustanov do  gradiščanskih Hrvatov, Slovencev iz zamejstva in  do številnih popotnikov, kolesarjev, gostov turističnih destinacij v regiji.
  • V samem Vrtu je v zadnjih 10.letih bilo 400 javnih in internih dogodkov.  Vse pričakata Tone Pavček s svojo pesnitvijo Vrtu, ki je poseben cvet v šopku pesmi posvečenih Vrtu – zadnje, letos je avtorica dr. Maca Jogan –  in vrtnici Prešeren in Trubar, ki ju je že pred leti zasadil njun oče – žlahnitelj – velik  ljubitelj vrtnic , akad. dr. Matjaž Kmecl.
  • Predolg je seznam vseh gostov v Vrtu, vseh ki so soustvarjali ali aktivno bogatili življenje v Vrtu, posamezne dogodke: od predsednikov RS Milana Kučana  in Danila Türka, ministrov, ambasadorjev Japonske, Indije, Nizozemske, Ruske federacije, Makedonije, predstavnikov tujih ustanov do  akademikov, univ. profesorjev, politikov in visokih cerkvenih dostojanstvenikov,  uglednih umetnikov in kulturnih ustvarjalcev,  učence in dijakov iz številnih šol…..
  • 5 arhivskih metrov gradiva se je nabralo v minulih 25. letih, ki priča o dosedanji aktivnosti, o desetinah dogodkov, akcij, pobud v katerih se prepletajo kulturne, znanstvene, strokovne, izobraževalne vsebine,  zgodovinski spomin, antifašizem, humanizem in kultura miru, mladost in ustvarjalnost in so povezane z življenjem lokalnega in širšega okolja ter s tokovi  povezovanja in sodelovanja v slovenskem kulturnem prostoru in zamejstvom ter čezmejnem okolju; ki priča o aktivnem odzivanju na aktualna družbena dogajanja, o vezeh, ki Ustanovo in Vrt povezujejo z mladimi –  skupaj z njimi ustvarjamo v Vrtu “ograček  mladih”, kot je te vezi s tem skupnim imenom poimenoval Anton Vratuša.«

Te skupne ugotovitve je tudi konkretno ilustriral s številnimi zbirnimi podatki: Ustanova je sama ali s številnimi partnerji organizirala 12 mednarodnih simpozijev in okroglih miz (prvi: 1999. leta: Protestantizem…), 73 predavanj, okroglih miz in Vanekovih večerov o aktualnih ekoloških/naravovarstvenih, zgodovinskih in drugih aktualnih temah. Skupaj – sami ali s partnerji – je izdala  37 knjig in drugih tiskov  ter organizirala 27 posebnih predstavitev knjig. Na dosedanjih 11 literarnih natečajih  je skupaj sodelovalo 147 osnovnih in srednjih šol v regiji (nekatere na mnogih ali celo na vseh) s skupaj 325 pisnimi prispevki. Vrt je bil že doslej tudi prizorišče večjega števila učnih in likovnih delavnic in strokovnih srečanj učiteljev, profesorjev in ravnateljev šol. Kar 11 slikarskih  in tudi več drugih (7) ter likovnih kolonij (5) je bilo  pripravljenih v Vrtu oz. kot pravimo v »Galeriji Ustanove«. 19. prireditev  ob 9. maju je bilo doslej organiziranih v sodelovanju s številnimi partnerji iz regije in številnih drugih okolij v Sloveniji ter zamejstva iz vseh sosednjih držav. Ob številnih že tradicionalnih spominskih in kulturnih prireditvah je Ustanova  organizirala številne posebne spominske dogodke  ter sodeluje redno v širših družbeno pomembnih projektih in akcijah (zaščita Mure, 500. obletnica reformacije, 100. obletnica priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, 75. obletnica konca 2. svetovne vojne, 80. obletnica ustanovitve OF in 100. obletnica rojstva Slave Klavora, aktivnosti ob 100. letnici rojstva akad. dr. A. Vratušo,  Evropsko leto kulturne dediščine 2018. leta, podpora kandidaturi Lendave za evropsko prestolnice kulture, podpora Krajinskemu parku Goričko, podpora prizadevanjem za razglasitev Trubarjeve domačine na Raščici za kulturni spomenik državnega pomena, 500. obletnica rojstva Adama Bohoriča, mednarodni projekt Kamnite solze, 110. obletnica rojstva Miška Kranjca, aktivnosti za obeleževanje vloge in pomena dela jezikoslovca Avgusta Pavla).  Ustanova je bila  aktivno prisotna v številnih krajih Slovenije (Ljubljana, Maribor, Velenje, Sevnica, Izola, Pivka, Kobarid) in tudi preko njenih meja (Dunaj, Celovec, Gorica, Sombathej, Monošter, Češka – Makedonija: projekt “Green belt”, Peking), seveda pa v številnih krajih in lokacijah v domači, pomurski regiji.

Še posebej pa je poudaril pomen in zahvalo lokalnim, regionalnim, nacionalnim  medijem in tudi čezmejnim – v Porabju,med gradiščanskim Hrvati v Avstriji,  ki prispevajo nepogrešljiv delež k  prepoznavnosti Vrta in Ustanove, njeni identiteti, širšemu vedenju o njenem delu in življenju v  Vrtu – do današnjih dni se je  po zbranih podatkih in oceni nabralo več kot 1300 javnih medijskih objav.

Ustanova je drevo, ki ima že trdne korenine in bogato krošnjo, ki se uspešno razrašča, ki je stalni vrelec ustvarjalnosti, novih pobud in optimizma, kar simbolizira tudi skulptura umetnika Štefana Hauka “Prekmurski totem”, s katero smo obogatili kulturno-umetniško podobo Vrta in spominsko kiparsko zbirko v njem, je povzel podpredsednik Šiftar.

Ob zaključku je izrazil prepričanje,  da je prehojena pot – »vse kar smo na njej uspeli »stkati na naših statvah« (A.Vratuša) opora in spodbuda vsem nam, ki smo povezani z Vrtom in Ustanovo in tudi vsem, ki nam bodo sledili, da bo Vrt ostajal živ, naravni spomenik, pomnik in opomin: poklon žrtvam fašizma in nacizma in borcem za svobodo izpod njunega uničujočega jarma, pa tudi še kako aktualen opomin in poziv vsem nam, živim, da se zlo kakršnega sta predstavljal fašizem in nacizem ne bi več ponavljalo pa tudi ne vsakršno nasilje v naših, medčloveških odnosih in da bo še naprej oaza miru ter prostor  mladosti in vsestranske ustvarjalnosti.«

Ob že uvodoma izrečeni zahvali ustanoviteljem, donatorjem, občini Tišina pa je posebno zahvalo izrekel  vsem, številnim posameznicam in posameznikom, ki so v minulih 25. letih sodelovali na več kot 150 formalnih in delovnih sestankih uprave, zbora, PS in sekretariata, NO in neštetih delovnih sestankih in so tudi dejansko nosili breme in odgovornost celotnega delovanja Ustanove – to je skoraj 90 stalnih, dolgoletnih sodelavcev v obdobju 1995 – 2021;  še prav posebej pa nekaterim, ki so nepogrešljivi od začetka, ki so nosilci kontinuitete delovanja Ustanove  in skupnega zgodovinskega  spomina in  so tudi bili prisotni na slavnostnem zboru (prof. Dr. Darja Peček Senčur, prof. Dr. Etelka Korpič Horvat, prof. Dr. Aleksander Šiftar) in Ernestu Ebenšpangerju, ki je aktivno povezan z Ustanovo neprekinjeno od začetka kot  predsedniku zbora oz. kot že dolgoletni predsednik uprave  Ustanove. Posebej pa se je spomnil   s trajno hvaležnostjo za vse kar so prispevali   dragih sodelavcev, ki jih ni več med nami (Alojz Flegar, Franc Knaus, Vili Žižek, Herbert Šefer, dr. Tone Ferenc, Alenka Leskovec, dr. Cvetka Hedžet Toth) in »triperesne deteljice«: mag. Franca Kuzmiča, Ernesta Ružiča in akad. Dr. Antona  Vratuše. Še kako utemeljeno pa je poudaril vlogo ZRC SAZU in njegovega direktorja dr. Ota Lutharja, »od prevzema moralnega patronata nad Vrtom 1986. leta, aktivnega snovanja zamisli o Ustanovi, njenega ustanavljanja in aktivnega opravljanja svoje ustanoviteljske vloge do nadgradnje svoje aktivne vloge v življenju Vrta s projektom izgradnje večnamenskega objekta v Vrtu in vzpostavitvijo svoje Raziskovalne postaje Prekmuje – ene redkih znansvenih centrov v Pomurju. In dr. Luthar je bil tudi prvi predsednik uprave naše Ustanove !«

OTO LUTHAR – ZGODOVINSKI SPOMIN, V. ŠIFTAR IN TOLSTOJ

Dr. Oto Luthar je bil tudi slavnostni govornik na tem osrednjem dogodku ob 25. obletnici delovanja Ustanove. V svojem govoru je širše spregovoril o vlogi in pomenu zgodovinskega spomina, njegovem potvarjanju, zgodovinskem revizionizmu. Spomnil je na začetke svojega strokovnega, znanstvenega in družbeno angažiranega ukvarjanja s temi vprašanji že pred dvajsetimi leti in bil tudi kritičen do več vidikov teh vprašanj danes. Med drugim je poudaril: »In tudi takrat sem govoril o spominu, oz. o pojavih njegovega radikalnega spreminjanja, najsi bo v obliki spomenikov, učebnikov ali t.i. zananstvenih besedil nekateri kolegic in kolegov. Prav v tistem času, torej pred dobrimi 20 leti, sem se namreč začel  precej resno ukvarjati s potvarjanjem spomina in se podobno kot nekatere kolegice iz drugih delov bivše skupne države, oz drugih delov Evrope, posvečal politični instumentalizaciji preteklosti. In že takrat so moja besedila o revizionizmu, negacionizmu in dehistorizaciji naletela na precejšnje nelagodje, skepso in neodobravanje. Seveda ne ob priložnostih kot je današnja in ne ob vsaki priliki. Ko le ne bi prihajalo do popolne instrumentalizacije najbolj traumatičnih delov zgodovine. Ko le-te ne bi začeli ponujati na vsakem koraku. In ko le-ta ne bi tako služila predvsem za prikrivanje slabih socialnih, izobraževalnih, zdravstvenih politik. In končno  ko le ne bi dokončno zamenjala razmišljanja. Tudi po zaslugi  dehistorizacije preteklosti smo namreč namesto razmišljanja dobili takoimenovano soočenje mnenj.. Kajti zmedeni niso samo mladi ljudje, temveč tudi starješi. Starejši, ki  smo nenazadnje tudi bistveno bolj odgovorni. Ker vemo, kako je bilo in kaj je prav, a se zaradi ljubega miru, v zadnjem času pa tudi zaradi strahu, raje prilagodimo in potuhnemo. Kdo pa še mara za nergače, pa čeprav ti  opozarjajo, da je zadnje leto in pol ogoržen prav naš ljubi mir in naša življenja brez strahu.«

Pojasnil je, da »kolesarje in pešče iz Ljubljane in drugih mest« omenja tudi zato, ker želi »opozoriti in spomniti na to, da je dr. Vanek Šiftar želel razmišljanje iz mestnih, administrativnih in univerzitetnih središč pripeljati tudi v okolje kot je ta vrt. Podobno kot Tolstoj je namreč verjel, da je razpravo o resnici, razumevanju empatiji, spoštovanju, pravu in pravičnosti  potrebno načenjati, gojiti in kultivirati tudi zunaj urbanih sredin in da ta, odmaknjena od histerije politkantstva, lahko pripelje do originalnejših rešitev. In podobno kot Tolstoj  je bil tudi Vanek Šiftar mojster pogovora. Iz lastnih izkušenj in izkušenj mojih sorodnikov vem, da je znal nagovoriti vsakogar od škofa do strojepiske in sodarja;  od iskušenega profesorja do dijaka ali študenta. Še bolj pomembno pa je, da je v teh pogovorih znal tudi poslušati. Verjetno zato, ker se je zavedal svoje odgovornosti univerzitetnega profesorja in  politika. V vlogi slednjega se je zavedal tudi tega,  da osebne ogodovornosti ni mogoče prelagati na druge. Brez zadržkov je ponotranjil  spoznanje, da zlo uspeva tudi zato, ker »dobri ljudje ne storijo ničesar.«

Podobno kot irski filozof Edmund Burke se je zavedal, je poudaril dr. Luthar, »da se morajo dobri združiti, saj v nasprotnem tvegajo svoj obstanek in obstanek tistih, ki jih predstavljajo. Podobno velja za primere, ko dobri pozabijo na skupno dobro in začno delati predvsem v svojo korist.  Pri tem mislim na vrsto resnobnih akademikov, intelektualcev, umetnikov, skratke na vse, ki z resnobnostjo nagovarjajo resne teževe. Ki se namesto neposrednega nagovora težav skrivajo v t.i. apolitičnost in s tem pozabljajo na razliko med politiko in politikantstvom  oz. pozabljajo, da je antični olimpijski poziv k miru  temeljil na spoznanju, da sta vojna in mir povsem ločeni stanji. Mir, ki ga prekinjajo spopadi,  namreč v antiki nikoli ni veljal za mir….« in se vprašal: »ali je dobre ljudi, ki v času ogroženega miru – pa naj gre samo za t.i., dušni mir – ne naredijo nič, še vedno mogoče imeti za dobre ljudi?«

Zaključil pa je z mislijo, da je »dr. Vanek Šiftar, ustanovitelj Vrta spominov in tovarištva in soustanovitelj Ustanove dr. Vaneka Šiftarja, bil dober človek. Če kdo, je znal prav on pokazati, da živimo v svetu razlik, ki pa jih je mogoče premostiti podobno kot  levi in desni rečni breg, ki morata ostati narazen saj lahko samo tako zagotovita varen tok reke. Če ne bi bilo tako, bi bilo vsepovsod eno samo močvirje« ter zaključil z upanjem, da se kaj takega ne bo zgodilo nikoli.

KAJ BI REKEL VANEK, TUDI PESNIK ?

Slavnostni zbor smo sklenili  s spominom na začetke nastajanja oaze  kulture, ustvarjalnosti mladih, likovnikov, glasbenikov, pesnikov  v Vrtu, kar potrjujemo tudi to pomlad z izzidom in javno predstavitvijo desetletja dolgo v knjižno obliko strnjeno avtobiografsko popotovanje v panonskem prostoru novinarja, pisatelja, pesnika, prijatelja in sodelavca – Ernesta Ružiča in razstavo umetniških del Endreja Gönterja st. In Endreja Gönterja ml. ter s spominom, da je ustanovitelj Vrta in soustanovitelj Ustanove dr. Vanek šiftar sklenil svoj ustvarjalni opus  še s pesniško zbirko »Pobiram orumenele liste« in doživeto deklamacijo voditeljice slavnostnega zbora Helene dveh pesmi Vaneka Šiftarja.

»Ne vemo, kako bi danes Vanek gledal na naše početje in na svet, ki nastaja pred našimi očmi«, je Helena zaključila zbor z mislijo prvega predsednika RS Milana Kučana, ki je v svojem govoru na majski prireditvi v Vrtu 2019. leta ob 100-letnici rojstva Vaneka Šiftarja nadaljeval: »Zagotovo ne bi bil srečen, da človekovo dostojanstvo, človekove pravice in vladavina prava kot najtrdnejše vezivo človeške družbe, v katero je trdno verjel, izgubljajo mesto temeljnega družbenega vodila. Nastaja nek drug svet, v katerem Vaneku verjetno ne bi bilo udobno. Zagotovo pa bi se s svojo energijo pridružil mladim, ki vse bolj dvigujejo glas za več pravičnosti, več spoštovanja človeka, dela in narave.« In le dodala: »Dovolimo si domnevati, da bi bil verjetno vesel in pomirjen, če bi lahko danes skupaj z nami pogledal na doslej prehojeno pot pa tudi, da njegovi najbližji ostajajo zvesti njegovemu izročilu in poslanstvu Ustanove.«

PRAŠNATI IN DRUŠTVO ŽENA IN DEKLET

Še prav poseben dodatek obeleževanju 25-letnice Ustanove pa je bil koncert glasbene skupine Prašnati, »ki prekopavajo polja in poti glasbenega ustvarjanja preteklosti, mu dajejo novo preobleko, a ravno toliko, da zadiši po novem. Iščejo med pozabljeno preteklostjo in nostalgijo, a se naslanjajo na všečnost«.Pred petimi leti so oblekli »prašnati gvant« in se poigrali s prvimi skladbami. Za njimi so že nešteti nastopi, poslušamo jih lahko na sodobnih medijih, s svojim izbranim programom pa so odlično obogatili tudi obeleževanje 25. obletnice delovanja Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija.

Kot že mnogokrat doslej pa so za prijetno druženje v Vrtu na Petanjcih in odličen zaključek slavnostnega obeleževanja 25-letnice delovanja Ustanove posrbele članice Društva žena in deklet iz Tišine z odličnim izborom svojih kulinaričnih specialitet, ki so jih s svojim izborom dopolnili še tudi nekateri vinarski prijatelji Ustanove.

Pripravil: Marjan Šiftar

 

OBELEŽEVANJE 25. OBLETNICE SKOZI  FOTOGRAFIJE

Avtorici fotografij: Silva Eory in Vesna Šiftar