Pogum naprednih žensk med našimi zakladi

Pogum naprednih žensk med našimi zakladi

Petanjci, 7. maj 2021 – Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija (UŠF), ki letos zaokroža četrtstoletnico delovanja, je v Vrtu spominov in tovarištva (VST) na Petanjcih organizirala že 19. dan spominov in tovarištva in s tem potrdila zvestobo izročilom 9. maja, ko praznujemo dan zmage nad nacizmom in fašizmom ter dan Evrope. Tradicionalno prireditev je v sodelovanju z leta 2002 ustanovljenim društvom Dobrnič – ime ima po kraju Dobrnič v Suhi krajini v občini Trebnje, ki na pobudo veterank NOB ohranja spomin na delovanje in zasluge slovenskih žensk med NOV – naslovila Naši zakladi, pogum naprednih žensk, posvečeno stoti obletnici rojstva Slave Klavore in osemdeseti obletnici ustanovitve OF. Zaradi omejujočih epidemioloških razmer je slovesnost posnela osrednja pomurska televizija TV Idea – posneli so jo v sončnem torku, premierno pa predvajali v deževnem petku, 7. maja ob 17. uri.

Svečanost je s himno Vrta, Kajuhovo pesnitvijo Bosa pojdiva dekle, obsorej … uvedel moški pevski zbor Slava Klavora iz Maribora (njegov umetniški vodja je Aleksander Čonč) , ki nosi ime po pogumni ženski, aktivistki NOG, povezani tudi s petanjskim VST, na njo, rojena je bila 11. maja 1921, in njeno ilegalno srečanje s prekmurskimi soborci v poletju 1941. spominja hruška, ki so jo pred leti posadili člani zbora, šele dvajset let stara je kot talka padla pod streli nemškega okupatorja. Ženske so prav tako zapustile velik pečat v OF, ustanovljeno pred osemdesetimi leti. Po prižigu bakle ter pozdravnih nagovorih predsednika uprave UŠF Ernesta Ebenšpangerja ter župana domicilne občine Tišina Franca Horvata in njegovega kolega iz občine Trebnje Alojzija Kastelica je povzela besedo dr. Vera Klopčič, predsednica društva Dobrnič in članica programskega sveta UŠF. Med razčlenjevanjem večplastnega namena društva je spomnila na “požrtvovalne slovenske žene, ki so v oktobru leta 1943, v času surove vojne vihre, organizirale prvi kongres Slovenske ženske protifašistične zveze (SPŽZ), kar ostaja izreden dogodek v slovenskem in evropskem merilu. Vsako leto temu namenjamo največji shod žensk v Sloveniji, organiziramo Pohod po poti Mare Rupena, moje mame, domačinke iz Mirne peči, organizatorke in prve sekretarke SPŽZ, Muzej novejše zgodovine je o tem dogodku na novo postavil spominsko zbirko v spominski sobi kulturnega doma v Dobrniču, kjer je potekal ta kongres”. Slavnostna govornica je ob omembi izročila ženskega gibanja pri nas “kot svobodomiselne, miroljubne in aktivne povezovalne življenske sile” ocenila, da se kljub temu, da npr. v Evropski uniji delujeta poseben Urad in Inštitut in da so bili sprejeti pomembni dokumenti za dosego enakopravnosti žensk, le-ta “izgublja bolj ko se vzpenjamo k vrhu socialne piramide in politične ali gospodarske moči, kjer še vedno moški spol prevladuje”. Med pandemijo so po njenem “ženske prevzele težji del bremen v družinskem razporejanju dela, močno se je povečalo nasilje nad ženskami v družinskem okolju, ponekod se je celo tragično končalo”. Opozorila je, da ob nevladnih organizacijah za pomoč žrtvam “manjka vključenost v strategijo državne odprave posledic pandemije” in sklenila, da ostaja temelj delovanja društva Dobrnič krepitev mreže kot so Ženski lobi, TIGR, Šiftarjeva fundacija, odbor taboriščnic Ravensbruck.

Pred posaditvijo rumenega drena, v čast in slavo vsem junaškim ženskam, je članica upravnega odbora društva Dobrnič mag. Majda Potrata predstavila osebnost Slave Klavore, ene od 21-ih slovenskih oz. 91-ih jugoslovanskih narodnih herojinj, le ena petina jih je dočakala konec vojne, Klavoro so kot talko pokosili streli 24. avgusta leta 1941 v Mariboru. “V vsakem času so živele, živijo in bodo živele take posameznice in ko govorimo o eni, govorimo o vseh in ko mislimo na vse, se zavedamo, da brez junaških posameznic ne bi bilo ne obstoja ne razvoja, še posebej v času, ko se je odločalo o usodi slovenskega naroda,”je dejala govornica. Zelo poveden je bil konzul v veleposlaništvu Ruske federacije v RS Nikolaj Lyaschenko, preden je položil cvetje k spominskemu drevesu, ki ga je pred dvema letoma posadil veleposlanik RF v RS Doku Zavgajev v počastitev spomina na padle borce Rdeče armade na t.i. Murski fronti. “Zgodovina ni poznala prej tako množične prisotnosti žensk v partizanskem gibanju kot je to bilo med Veliko domovinsko vojno, s 1. januarjem 1944 je kar 26.707 žensk od 287.453 sovjetskih rodoljubov sodelovalo v partizanskem boju, v nekaterih odredih jih je bila približno četrtina”. Kar je bila pri nas Slava Klavora je bil tam “komsomolka Zoja Kosmodemjanska, ki je prišla na fronto iz šolskih klopi, 29. novembra 1941 so osemnajstletnico obesili nacisti, bila je prva posmrtno razglašena za herojinjo Sovjetske zveze, postala je simbol junaštva, požrtvovalnosti in rodoljublja.” Letošnjo slovesnost je pripravila in koordinirala prof. Irena Štuhec, ki je prebrala odlomek iz spominov Majde škufca Kako je biti ženska včeraj, biti učiteljica v času vojne. Med zanimivimi udeleženkami v VST na Petanjcih je bila Živa Vidmar, hčerka akademika Josipa Vidmarja, ki je bil eden od ustanoviteljev OF. Prireditev je povezovala Metka Celec, zaželeli so si, da bi se “ob letu osorej” ponovno srečali – a v živo!