Pravice in resnice Vanekovega stoletja

Pravice in resnice Vanekovega stoletja

»Razni vetrovi / nametli / velike in male črke – / Pomešali in zmešali: / smisel, pomen in jasnost besed – / pravice in resnice!« (Iz Šiftarjeve pesniške zbirke Orumeneli listi)

Murska Sobota, 13. november – Leto stote obletnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija (UŠF) sklenila s še enim presežkom: spominsko slovesnostjo  ob izidu zbornika Vanekovo stoletje. Lepo obiskanega hommaga (poklonitve oz. počastitve) stoletnice rojstva in dvajsetletnice smrti prof. dr. Vaneka Šiftarja v sredo zvečer, 13. novembra v soboški Pokrajinski in študijski knjižnici (PIŠK) se je udeležilo več kot stopetdeset ljudi.

»Bil je človek, ki je razmišljal o smislu človekovega bivanja na življenski ravni. Vse, česar se je lotil, je odsevalo znanstvenika in razumnika, ki sta mu svoj pečat dala čas in prostor, v katerem je živel in nihče pošten ne more reči, da si ni prizadeval za duhovno zbirališče,«meni o njem zaslužni profesor Univerze v Mariboru (UM) in nekdanji dekan mariborske Pravne fakultete prof. dr. Franc Pernek. Domačija Šiftarjevih v Vrtu spominov in tovarištva (VST) na Petanjcih v občini Tišina je simbolno prerasla v »duhovno zbirališče« (ne le teh)  treh med seboj povezanih markantnih Prekmurcev: Vaneka Šiftarja, njegovega prijatelja, akademika prof. dr. Antona Vratuše (1915-2017) in nadaljevalca njunega dela, lani umrlega mag. Franca Kuzmiča. Njihovemu življenju in delo so tudi posvečeni prispevki – vseh je v treh delih petintrideset – v že tretjem Šiftarjevem zborniku. Uredila ga je pomurska akademikinja dr. Darja Senčur Peček, redna profesorica na Pravni fakulteti UM, na ovitku trdo vezane publikacije v nakladi tristo izvodov je domiselno umeščena grafika Vanekove karikature avtorja Ladislava Kondorja. Recenzenta sta bila zaslužni profesor UM dr. Silvo Devetak in akademik prof. dr. Marko Jesenšek z mariborske Filozofske fakultete.

V zaznamovanje letošnje stoletnice priključitve Prekmurja k matici je pravnik, univerzitetni profesor, raziskovalec, publicist, romolog, urednik, pesnik in politik,  zaslužni profesor UM, snovalec UŠF in tvorec VST, eden izmed idejnih vodij Mednarodnega kulturno zgodovinskega simpozija Modinci (Mogersdorf), soustanovitelj PIŠK, Pomurskega muzeja in Panonskega raziskovalnega centra na Gradiščanskem, vstopil že maja letos, ko mu je UŠF v VST na Petanjcih posvetila osemnajsti dan spominov in tovarištva z naslovom Naši zakladi.

»Kdaj? / Da, jutri, ne zdaj! / Zdaj je že dovolj, / ruši se včeraj in danes. / Prah z dlani otresa si človek!« (Vanek Šiftar maja 1971)

Novo spominsko-znanstveno monografijo so pri Univerzitetni založbi UM izdali UŠF, Pravna fakulteta UM ter Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani, ti so tudi organizirali lepo obiskano prireditev s predstavitvijo knjižnega dela Vanekovo stoletje. Upokojeni diplomat Ferenc Hajoš se je Vaneka Šiftarja, »človeka izjemnih kvalitet, ki je kljub temu ostal skromen«, spomnil iz obdobja, ko je pri njem kot preiskovalnem sodniku na soboškem okrožnem sodišču začel s sodniškim pripravniškim stažem in ko je Šiftar – »še v času, ko so nas ločevala minska polja in žična ograja« – pripravil obisk in »vodil prvo slovensko pomursko uradno delegacijo, bil sem njen član, v sosednjo madžarsko županijo«.

Z Vanekovimi pesniškimi verzi prepleteno spominsko slovesnost so nadaljevali še nekateri avtorji besedil v zborniku skupaj s prvim predsednikom Republike Slovenije Milanom Kučanom, ki je povezal stoletnici Šiftarjevega rojstva in odločitve Pariške mirovne konference o usodi Prekmurja. »Nastaja nek drug svet, v katerem Vaneku verjetno ne bi bilo udobno. Zagotovo pa bi se s svojo energijo pridružil mladim, ki vse bolj dvigujejo svoj glas za več pravičnosti, več spoštovanja človeka, dela in narave,«je menil Kučan. V programu, ki ga je zasnovala Irma Benko, so sodelovali pevski zbor Štefan Kovač, soboška Glasbena šola, romska glasbena skupina »DNNK«, Gabrijela Granfol Peurača in Boštjan Rous.

Nekdanji direktor PIŠK prof. Jože Vugrinec je o »dobrotniku in soustanovitelju najmlajše študijske knjižnice na Slovenskem« dejal, da je z nekdanjo upravnico knjižnice Nikico Brumen »vzpostavil prve vezi med našo in županijsko knjižnico v Sombotelu v dobro slovenske manjšine na Madžarskem in madžarske v Prekmurju«, da je bil v »najinem skupnem času poleg mojega mentorja darovalec različnih gradiv za dopolnitev fonda PIŠK« in da »je leta 1993 dal iniciativo za postavitev razstave disertacij pomurskih doktorjev znanosti, ki danes predstavljajo obsežno knjižnično zbirko in naj bi javnost spodbudila k razmisleku o gradnji nove knjižnice, žal je sam ni dočakal«.

Podpredsednik UŠF in Vanekov sin Marjan Šiftar je bil po interpretaciji očetove pesmi Pismo sinu – »Toplo ni, / če skrčen spiš / v dolgi postelji, s kratko odejo. / Če v ozkem svetu / vzravnan hodiš, namrzneš! / In? / Vzravnan hodi.« – močno čustven: »Ob vsej neprizanesljivosti in kritičnosti sem vedel, da je moj zaveznik in tovariš. Po dvajsetih letih delovne dobe me je hudomušno porogljivo spraševal, kdaj bom začel delati kaj resnega. Po toliko dodatnih letih pa bi lahko bil, verjamem, oče Vanek pomirjen, zadovoljen, nismo se mu izneverili. Vrt in UŠF živita polno, bogato življenje, sem lahko vzravnan in ne bom zamrznil!«