Petanjci, 27. novembra – Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija je prvo predstavitev knjižnega prvenca profesorice Tatjane Radonjič Kranjec z naslovom Pajla, Pogovor s tremi, ki jo je izdala v sodelovanju z založbo Pozoj iz Velenja in občino Velika Polana, v sredo, 27. novembra pred dnevi pripravila na sedežu ustanove v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih. Dolgoletna profesorica slovenskega jezika na tretji mariborski gimnaziji je z globoko občuteno pripovedjo, ki ne razkriva zgolj absolutno preteklega, ampak se sproti zažira v sedanjost, želela – kot razgrne v uvodu – “ujeti luč, ki pada na nevidne obraze in poskuša rešiti delce časa, v katerem ne bomo nikoli več”.

Z metodo liričnega pogovora je v skupno spominjanje povezala tri ljudi: njenega očeta Nacija Kranjca – Pajlina, pravnika in pesnika, brata bolj znanega prekmurskega literata Miška Kranjca, ki je na predvečer osvoboditve 4. maja 1945 še ne 29-leten končal svoje življenje v taborišču smrti Dachau, njegovo ženo oziroma avtoričino mamo Francko Kranjec (rodila se je 20. novembra 1913 na Pragerskem) s psevdonimom Pajla, tudi pesnico, ki je do smrti v septembru 1986 prijateljevala in si dopisovala z dr. Vanekom Šiftarjem (1919-1999) s Petanjcev, zaslužnim profesorjem mariborske univerze, prav tako pesnikom. “Obrazi časa, prekriti s senco moje mladosti, in poezija, s pomočjo katere so Nace, Francka, Vanek poskušali odkrivati novo gotovost, novo rast, novo resnico sredi razdrobljenosti na vseh področjih bivanja, na prelomu dveh dob, so večji in močnejši od nas,” je strnila v epilogu prvega dela knjige, ki se začne s spremno besedo dr. Katje Mihurko Poniž, naslovila jo je Pajla – pripoved o ljubezni in prijateljstvu, na predstavitvi se je Mihurko Poniževa tudi pogovarjala z avtorico.

Uganko/skrivnost, od kod imeni Pajla in Pajlin, je prof. Radonjić Kranjčeva razvozlala/razodela na predstavitvi pred občinstvom, zbranim v prostoru Raziskovalne postaje ZRC SAZU Prekmurje: “Ko je bila moja mama majhna, je govorila, da bo, ko bo velika, frajla, ker pa ni mogla izgovoriti črke r, je dejala, da bo pajla. To je bilo menda mojemu očetu tako zelo všeč, da je iz tega skoval ta svoj psevdonim. Vanek je s tem, ko tega ni predstavil v spremni besedi in bibliografiji, ki jo je napisal oziroma objavil v Pajlinovi pesniški zbirki Ker sem človek (leta 1960 jo je Pomurska založba izdala v knjigi, op. p.), varoval to našo družinsko intimnost.” Da gre za humaniste pesniške provenience z veliko začetnico, je z izbranimi besedami med luščenjem spominov na Miška Kranjca in Vaneka Šiftarja, ki jih je družilo veliko skupnega, razmišljal akademik prof. dr. Anton Vratuša – Vran.

Povod za pisanje biografije o treh ljudeh, ki so ji bili blizu, je bil – tako avtorica – izid korespondence dr. Vaneka Šiftarja z nekaterimi pomurskimi rojaki novinarja in publicista Mirka Munde v letu 2011. “V njej so objavljena pisma moje mame, ki jih nisem poznala, omenjen je moj oče. Začutila sem, da bi lahko tudi jaz iztisnila iz sebe žalost in ponos, ki sem ju začutila ob njihovih pesmih.” V prvem delu na ravni upovedane resničnosti poteka koncizno, prefinjeno izražen dialoški odnos z vsemi tremi protagonisti, v drugem so objavljene pesmi vseh treh. “Čujem sebe, kličeta / iščeta se razklani polovici / raztrgan v vetru … / Lovim sebe …!” je v pesmi Kdo me kliče leta 1972 izpovedal dr. Šiftar, bibliografija njegove poezije je bila objavljena v knjigi Pobiram orumenele liste iz leta 1998. Pesnik Pajlin pa je v slutnji svojega skorajšnjega mnogo prezgodnjega konca januarja 1941 preroško napovedal: “… pred menoj leži ves svet, gledam v bodočnost, v novi družbeni red …”