Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija je v petek, 9. oktobra, v Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih priredila zaključno slovesnost tradicionalnega literarnega natečaja.
Nekoč udeleženec natečaja, danes mentor osnovnošolcem
Tudi letos je Ustanova v Tednu otroka pozdravila mlade, ki so se odzvali povabilu in sodelovali na literarnem natečaju Moja domovina praznuje v Vranovem ogračeku mladih talentov oziroma žetve, kakor dogodek poimenujejo. Namenjen je nadarjenim učencem osnovnih šol in dijakom srednjih šol.
Letošnji literarni natečaj je bil povezan z dvema pomembnima dogodkoma: 30-letnico ustanovitve fundacije in 35. obletnico samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.
Slavnostni govornik prireditve je bil Nino Gumilar, ki se je na prvi literarni natečaj z naslovom Sprehajal sem se po Vrtu spominov in tovarištva, razpisan v šolskem letu 2009/10, prijavil s prispevkom kot študent Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, čeprav je bil literarni natečaj namenjen osnovnošolcem in srednješolcem. Danes je učitelj slovenščine in svoje nadarjene učence spodbuja k sodelovanju na literarnih natečajih.
Povedal je, da je v Vrt prihajal že kot osnovnošolec, kasneje kot študent, danes pa kot učitelj in mentor mladim. In vsakič ga doživlja nekoliko drugače. Veseli ga, da je spoznal častnega člana Ustanove, akademika Antona Vratušo, še posebej zato, ker sta lahko govorila po domače.
»Človek lahko govori o velikih zgodovinskih dogodkih, o vojnah, miru, svobodi, Evropi in svetu – toda najgloblje stvari pogosto razumemo šele takrat, ko jih znamo povedati v svojem jeziku, s svojo besedo, iz svojega okolja in iz svoje osebne izkušnje. In prav to vidim tudi v tem natečaju,« je dodal.
Literarni natečaj Vranovega ogračka mladih talentov zato zanj ni le literarni natečaj. V njegovem središču je nekaj veliko pomembnejšega: mlad človek, ki dobi priložnost, da razmišlja, se ustavi, pogleda zgodovino in družbo, se vpraša, kaj se dogaja okoli njega, in potem odgovori po svoje.
Dodal je, da imajo mladi pravico povedati, kako sami vidijo, kar je bilo, in kaj želijo, da bo. V tem vidi veliko moč literature. Pomembno se mu zdi, da pri takšnih natečajih ne spodbujamo samo talenta za dobro pisanje, ampak tudi ustvarjalnost. Najprej mora učenec nekaj začutiti, nato o tem razmišljati, potem zapisati in nazadnje svojo misel tudi utemeljiti in razložiti. Šele takrat zapis postane več kot šolska naloga. Postane pričevanje in glas. Pri tem imajo pomembno vlogo mentorji.
Pomembno se mu zdi tudi, da se niti učenci niti mentorji v Vrt niso vračali zato, da bi hlastali za potrdili, točkami ali priznanji. Toda nagrada je pravzaprav šele posledica nečesa pomembnejšega, hvaležnosti in ponosa, ki se slišita skozi glas mladega, razmišljujočega človeka.
»Živimo v svetu, v katerem imamo več informacij, kot smo jih imeli kadar koli prej. Mladi lahko v nekaj sekundah pridejo do skoraj vsakega podatka. Živijo v svetu družbenih omrežij, hitrih sporočil, podob in kratkih zapisov. Toda prav zato potrebujejo tudi prostor, kjer se je treba ustaviti in razmisliti. Prostor, kjer ni pomembno samo, kaj si povedal, ampak tudi, zakaj tako misliš. Prostor, kjer mlademu človeku ni treba ponavljati našega odgovora. Lahko najde svojega,« je še povedal Gumilar.
Zato mladim sporoča, da ne potrebujejo odraslih, ki bodo namesto njih odgovarjali na vsa vprašanja. Potrebujejo odrasle, ki jim bomo pomagali, da bodo znali nanje odgovoriti sami in po svoje.
»Ne odgovarjajte vedno tako, kot od vas pričakujemo odrasli. Ne pišite samo zato, da boste (o)cenjeni. Pišite zato, ker imate kaj povedati. Prihodnost je v vaših rokah,« je zaključil svoj nagovor.
Slavnostni nagovor Nina Gumilarja ob zaključku literarnega natečaja Nikoli več vojne (PDF)
Letos 12 prejemnikov priznanj
Priznanja, zahvale in knjižne nagrade sta podelila podpredsednik uprave Ustanove Ladislav Lipič in Nino Gumilar.
Med osnovnošolci so jih prejeli Larisa Andrejek iz OŠ Gornji Petrovci (mentorica Breda Kerčmar), Angelina Lepoša iz OŠ Šalovci (mentorica Andreja Korpič), Žan Farič iz OŠ Tišina (mentorica Tjaša Celec), Aleksandra Zupančič iz OŠ Gornji Petrovci (mentorica Breda Kerčmar), Ajda Kolarič iz OŠ Mala Nedelja (mentorica Sonja Ščavničar) in Tjaša Zver iz OŠ Odranci (mentor Nino Gumilar).
Med srednješolci pa so priznanja prejeli Urška Zavratnik in Tjaša Korošec iz Srednje zdravstvene šole Murska Sobota (mentorici Judita Kalamar in Metka Prelog), Isabella Elizabet Ivančić iz Ekonomske šole Murska Sobota (mentorica Janja Adanič Vratarič), Žan Gider iz Biotehniške šole Rakičan (mentorica Marjanca Ferko Omahen) ter Marjana Zver in Pia Bračič iz Srednje šole za gostinstvo in turizem Radenci (mentorica Mateja Rožanc Zemljič).
Kulturni program in zahvala dolgoletni koordinatorici natečaja
Zbrane sta nagovorila še Ladislav Lipič, podpredsednik uprave Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija, in Franc Horvat, župan Občine Tišina.
Slovesnost, ki so se je udeležili mentorji, ravnateljice in ravnatelji ter pedagoški delavci, so obogatili z branjem nagrajenih besedil natečaja. Brala sta jih učenca OŠ Tišina, Lara Lang in Jaša Vurcer, za glasbeno obogatitev slovesnosti pa so poskrbeli dijaki Gimnazije Murska Sobota.
Ustanova se je ob koncu zahvalila Ireni Kumer, ki je dolga leta uspešno strokovno vodila in koordinirala izvedbo literarnih natečajev vse od njihovega začetka ter je dolgoletna članica Programskega sveta Ustanove.
Nekaj izsekov nagrajenih besedil:
»Kot mlado dekle bi rada, da bi se vsi mladi zamislili, kot sem se jaz, ter se v zgodovinsko obdobje – osamosvojitev Slovenije – tudi malce bolj poglobili. Da bi se zavedali, kakšne so bile vrednote takrat in kakšne so sedaj, ali jih družba še ceni, kaj se je spremenilo, kaj bi lahko spremenili mi, mladi. Kajti svet stoji na mladih, Slovenija pa potrebuje nas, mlade. Hvaležna pa sem tudi vsem mojim prednikom, ki so se borili zanjo in nekateri žrtvovali tudi svoja življenja.«
Tjaša Zver, OŠ Odranci
»Kaj oziroma kdo je domovina? Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je to dežela, v kateri se kdo rodi ali prebiva. Zame je ta razlaga preveč suhoparna in premalo osebna. Zato sem to vprašanje zastavila mami. Rekla mi je: “Larisa, domovina je kot otrok. Lepa, edinstvena in neponovljiva. Res je, da ni popolna. Včasih ni takšna, kot si želiš, in od nje pričakuješ več. Kdaj celo zavidaš drugim, ker se ti zdi, da imajo vse, kar si ti želiš. A ko pogledaš s srcem, spoznaš, da je takšna, kot je, najboljša. Edina. Tvoja.”«
Larisa Andrejek, OŠ Gornji Petrovci
»Država ima v življenju posameznika veliko vlogo … Moja domovina praznuje, a zame to praznovanje ni le obujanje spominov. Je opomin, da moramo vrednote svobode, enakopravnosti, suverenosti in demokracije vsak dan znova živeti in jih ohranjati za prihodnje generacije.«
Ajda Kolarič, OŠ Mala Nedelja
»Še kako živ je spomin starih staršev na dni, ko so pripadniki JLA vkorakali iz Murske Sobote v vas Gederovci … Na srečo, kot pripoveduje dedek, so živeli blizu dr. Vaneka Šiftarja, ki jim je dal spodbudne informacije, naj še malo potrpijo, saj se bo vojna končala, pripadniki JLA pa se bodo predali.«
Žan Gider, Biotehniška šola Rakičan
»Menim, da imamo čudovito, majhno in zelo raznoliko državo … Za uspeh nam manjka le malo povezanosti in sodelovanja med seboj.«
Žan Farič, OŠ Tišina
»Rodila sem se v svobodni državi … Takrat je Slovenija naredila pogumen korak – odločila se je, da bo postala samostojna in suverena država.«
Aleksandra Zupančič, OŠ Gornji Petrovci
»Dedek mi je pripovedoval, da je leta 1990 živel v Nunskih Grabah v Prlekiji … ljudje na volišča odhajali resno, z zavedanjem, da ne odločajo le o trenutku, ampak o prihodnosti države.«
Urška Zavratnik, Srednja zdravstvena šola Murska Sobota
»Velikokrat me vprašajo, kje se vidim čez deset let … Nočem biti del generacije, ki samo opazuje, kako država praznuje, ampak del tiste, ki bo čez naslednjih petintrideset let še vedno ponosna na svobodo in bo delala za svojo prihodnost.«
Isabella Elizabet Ivančić, Ekonomska šola Murska Sobota
»Domovina je prostor, kjer lahko kritično razmišljam, opozarjam na krivice in hkrati verjamem, da so spremembe možne … domovina živi toliko, kolikor zanjo živimo njeni ljudje.«
Pia Bračič, Srednja šola za gostinstvo in turizem Radenci
»Mladi odgovorijo po svoje« (Nino Gumilar)
Z Goričkoga po beli cesti kot Vran odšel sem v svet,
tam v gozd objet moj sosed, moj ograček bil je vpet.
Zvedav, nadarjen učenec, pridno vselej sem se učil,
že v osnovni šoli pri učiteljici Mariji Vanekov vrt odkril.
»Posadila je dve vrbi žalujki mati ob vhodu v domači vrt svoj,«
tudi sam kot ranjen vojak »v dramskem prizoru« predal sem svoj boj.
Po letih šolanja kot štorklja vrnil sem se raje znova domov,
vmes kot aktiven študent spomnil sem se tragičnih vojnih obnov.
Najbolj skrbela me je vselej prihodnost sveta,
nikoli več vojn – mir, da bi našel nekakšen svoj ritem srca.
Po Kranjskem, Koroškem – tam nekje, živel je del moj’ga sveta,
zato vselej pravim ženi: »Domovina je tam, kjer je dom, kjer srce je doma.«
Kot učitelj in oče danes zavedam globalnosti norega se svetá:
»Živeti trajnostni razvoj, da bo prihodnost mladim lahko še svetlá.«
Tisočletje slovenskega Prekmurja nas namreč od nekdaj uči,
da korenine dajejo moč in jih nič in nihče kar tako ne izniči.
Jaz, trdni Prekmurec, gledam svetlo raje še naprej dalje v svet,
v objem družabnih ali socialnih omrežij skoraj dan za dnem sem otet.
A ko domovina moja praznuje, pustim za sabo raje vse,
nekoga namreč moraš imeti rad, to največ v življenju pomembno je.
V hitrem tempu dan za dnem drvim, a najbolj se veselim dni,
ko v miru svoji dragi spregovorim:
»Bosa pojdiva, dekle, obsorej, bosa med širne planjave, kaj prihodnost prinesla bo,
še nihče ne ve – a naša dolžnost je, da mladi odgovorijo po svoje.«
Besedilo: Ksenija Glažar
Fotografije: Foto Zauneker
