Murska Sobota, 15. februarja 2013 –Inštitut za narodnostna vprašanja in Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija sta v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota predstavili skupni projekt , ki ga je podprl tudi Urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, in sicer slovenski prevod doktorskega dela Slovenke z avstrijske Štajerske Andree Haberl Zemljič z naslovom Pustite jezik v vasi s podnaslovom Ohranjanje in opuščanje slovenskega jezika v Radgonskem kotu. Čeprav je njeno originalno delo napisano v nemščini izšlo že leta 2004, je skoraj po desetletju še vedno aktualno in pomembno zlasti za slovensko strokovno, politično in širšo javnost, saj so za večino Slovenci v Radgonskem kotu bolj ali manj neznana tema.

»Nisem več upala na slovenski prevod, kajti preveč oddaljen se mi je zdel čas, ko je bilo delo napisano. Seveda ni več tako aktualno, da bi odražalo dejansko stanje, je pa vendarle prikaz dogajanja v preteklosti, ki se ni spremenilo. Moj namen je bil raziskati in prikazati stanje neodvisno od dveh stališč. Po prvem namreč štajerskih Slovencev ni, so zgolj izum akademskih krogov, drugo pa manjšini očita nezanimanje za njene pravice ter da je bila tiha in skrita. Trditev, da štajerskih Slovencev ni, je nesmiselna, hkrati pa je od njih nesmiselno zahtevati, naj se vendarle postavijo na lastne noge in se jasno opredelijo za zavedne Slovence. Sprejeti bo treba nekaj novega.« je slovenski izdaji na pot zapisala avtorica dr. Andrea Haberl Zemljič. Na predstavitvi, ki je v soboško knjižnico privabila okrog sto obiskovalcev, je dodala, da je bil glede na takratne razmere morda prvi izid v nemškem jeziku prezgodnji. V desetletju so v okolju nastale velike spremembe, evropski projekti so dodatno spodbudili sodelovanje med sosedi , kar je spodbuden nastavek za nove spremembe.

Izdajatelji so slovenski izdaji na pot med drugim zapisali: » Čeprav so se razmere v širšem in ožjem okolju spremenile, pa se je treba zgolj temu, da so pripadniki slovenske manjšine na avstrijskem Štajerskem vztrajali na svoji poti, predvsem pa načinu njihovega delovanja do svojega okolja, ki je bil in je še drugačen, kot smo ga vajeni pri drugih manjšinah, zahvaliti, da so bili pri tem uspešni. Rezultat vsega omenjenega je, da se je uresničilo tisto, kar smo si še pred dvema desetletjema težko predstavljali. Na avstrijskem Štajerskem danes živi in deluje vitalna in aktivna manjšinska skupnost, ki jo zaznava in priznava tako ožja okolica kot tudi širši prostor. Vedeti moramo, da gre za številčno izredno majhno skupnost, ki je dolga desetletja preživela brez vsakih manjšinskih pravic, čeprav so jim bile, tako v prvi kot v drugi avstrijski republiki, zagotovljene z mednarodnimi sporazumi. To predvsem pomeni, da se je jezik ohranjal in tudi izginjal v ozkem, največkrat v družinskem krogu. Pa vendar se je ohranil.«

Akademik dr. Anton Vratuša, ki avtorico označuje kot borko za pravice Slovencev na avstrijskem Štajerskem, je v svojem razmišljanju o knjigi ocenil, da gre za objektivno, poglobljeno in na svojstven način obdelano problematiko Slovencev v radgonskem kotu oziroma na avstrijskem Štajerskem v 19. in 20. stoletju. Poudaril je, da je mogoče prav zdaj pravi čas za iskanje odgovorov na vprašanja, ki si jih je v sklepni besedi zastavljala tudi avtorica, bila pa so tudi rdeča nit razprave : kako se lotiti vprašanja o jezičnosti, kako prepoznavati identiteto prebivalstva, kako dvigniti samozavest manjšine in preseči vzvišenost večine, kaj sploh z izrazom manjšina . Tudi v Sloveniji vsa ta vprašanja terjajo temeljito znanstveno razpravo, kar samo pritrjuje oceni, da je bila odločitev za slovenski prevod znanstvenega dela Andree Haberl Zemljič , in to na pobudo dr. Vratuše, sprejeta v pravem trenutku.