ENG

ENG

Stare domačije, nove zgodbe: dediščina živi, ko jo ohranimo in ji damo novo vsebino



Stare domačije, nove zgodbe: dediščina živi, ko jo ohranimo in ji damo novo vsebino

V sredo, 4. novembra 2026, je na Vidovem bregu potekal 102. Vanekov večer z naslovom »Izzivi pri ohranjanju stavbne kulturne dediščine podeželja«, na katerem so strokovnjaki in domačini iz lokalnega okolja razpravljali o pomenu ohranjanja kulturne dediščine, zahtevnosti obnov, načinih, kako starim stavbam vdihniti novo življenje, ter izzivih, s katerimi se srečujejo ob tovrstnih obnovah.

Aktualna in večplastno pomembna tematika

V pogovoru, ki ga je vodila Suzana Deutsch, ravnateljica OŠ Fokovci, so sodelovali Suzana Vešligaj, konservatorka Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije – OE Maribor, Boštjan Durič iz Gradbeništva Durič d. o. o., Tatjana Buzeti, lastnica zaščitene ekološke kmetije Vidov brejg, in Jelka Pšajd, etnologinja Pomurskega muzeja Murska Sobota.
Zbrane je uvodoma nagovoril Marjan Šiftar, predsednik uprave Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija. Poudaril je pomen ohranjanja kulturne dediščine. Veseli ga, da s projektom prispevajo kamenček v mozaik lepe zgodbe na Goričkem. Izpostavil je, da stare domačije niso pomembne le kot spomin na preteklost, temveč tudi kot del današnjega življenja in prepoznavnosti pokrajine, hkrati pa predstavljajo priložnost za razvoj kulturnega turizma.
Stavbna kulturna dediščina predstavlja temelj nacionalne identitete, zgodovinski spomin ter pomemben vir trajnostnega kulturnega in gospodarskega razvoja družbe. Pogovor o tej izjemno aktualni in večplastno pomembni temi v Prekmurju in širšem okolju je del projekta Ohranimo dediščino podeželja – KORENINE, ki poteka v okviru Javnega poziva EKSRP LAS Goričko do leta 2027.

Spremembe naj bodo takšne, da stavba ohrani svojo prepoznavnost

Suzana Vešligaj je povedala, da tovrstni dogodki prispevajo k ozaveščanju o pomenu ohranjanja dediščine. Uvodoma je na kratko predstavila zavod, ki ima sedem organizacijskih enot, razporejenih po vsej Sloveniji, z namenom ohranjanja in varovanja kulturne dediščine. Varovanje kulturne dediščine ne pomeni le prepovedi in omejitev, temveč predvsem strokovno usmerjanje obnov, da bi se ohranilo čim več izvirnih značilnosti stavb.
Poleg samih stavb je pomembno tudi ohranjanje njihovega notranjega inventarja in okolice. Dediščina priča o naši prepoznavnosti, izvirnosti in identiteti. Če jo izgubimo, izgubimo tudi sebe, je poudarila. Stavbna dediščina je pestra: stavbe so lahko butane, opečnate, krite s slamo, kar jim daje posebno prepoznavnost. Z globalizacijo pa prihaja do uniformiranosti. Pomembno je, da ohranimo to, kar so nam zapustili predniki, in to predamo naslednikom. Izpostavila je, da morajo biti spremembe takšne, da stavba ohrani svojo prepoznavnost.
Stavbna dediščina pomembno prispeva k identiteti posameznika in celotne pokrajine. Opozorila je na propadanje starih hiš, ki pogosto ostajajo prazne in nevzdrževane. Po njenih besedah se zaradi sodobnih načinov gradnje in poenotenja arhitekture izgubljajo značilnosti, po katerih so bili posamezni kraji nekoč prepoznavni.

Stavbe bi lahko povedale marsikaj zanimivega

Jelka Pšajd je povedala, da bi stavbe lahko povedale marsikaj zanimivega, saj se v njih veliko dogaja. Stavbna dediščina se namreč spreminja. Izpostavila je primer stare kuhinje, ki z novimi elementi dobi drugačno podobo. Stavbna dediščina, kot je poudarila, ni povezana le s samo stavbo, temveč tudi z njenimi predmeti, spomini in pripovedmi ljudi, ki so v njej živeli.
Vili Moj mir so v sodelovanju s Tatjano Buzeti dali novo vsebino. Ime vile – Moj mir – se, kot je povedala, pojavlja tudi v Biserjanah. Fokovska vila je bila v lasti ženske, ki je bila zaposlena v Ameriki in je v njej verjetno videla mir, ki ga bo deležna, ko se bo nekoč vrnila v Fokovce.

Stara znanja izginjajo, težko je dobiti ustrezne materiale

Med napakami pri obnovi je Suzana Vešligaj omenila uporabo neustreznih materialov, poškodovane omete, nenaseljenost hiš in z njo povezano nevzdrževanje ter popolno tesnjenje hiš, zaradi česar te ne morejo dihati. Opozorila je tudi na spreminjanje namesto obnove strehe, ki je zelo pomembna, saj zamakanje lahko pomeni konec stavbe. Spomnila je še na vgradnjo sodobnega stavbnega pohištva brez upoštevanja značilnosti objekta.
Boštjan Durič je poudaril pomen sodelovanja investitorja z izvajalcem, ki se spozna na tovrstne obnove in sodeluje s konservatorjem. Ob obnovi vile Moj mir so ugotovili, da stavba sploh nima temeljev, zato je bilo treba najprej urediti njeno statiko. Pomemben je pravilen pristop k obnovi.
Opozoril je tudi na izgubljanje znanj starejših mojstrov. Na vprašanje, kako mlade spodbuditi k učenju starih znanj, je odgovoril, da sodeluje pri promociji deficitarnih poklicev, pri kateri mladim pokažejo, da je mogoče s temi poklici lepo preživeti, saj se pogosto soočajo z negativnim družbenim vrednotenjem. Mlajše generacije danes pogosto iščejo hitre rešitve v videoposnetkih na YouTubu, tovrstne obnove pa zahtevajo sistematičen pristop. Težava je tudi pridobivanje lokalnih materialov, saj se lahko materiali, pripeljani od drugod, v naših podnebnih razmerah odzivajo drugače.

Potrebno je imeti vizijo

Lastnica vile Moj mir Tatjana Buzeti je povedala, da je dve leti iskala staro domačijo, nato pa jo našla na Vidovem bregu. Opisala jo je kot Trnuljčico, saj je bila pot do nje trnova, hiša in okolica pa zelo zaraščeni. Šlo je za precej veliko kmečko poslopje, ki je bilo del samooskrbne kmetije. Poudarila je, da tovrstna prenova zahteva svoj čas in je mogoča le z dobro ekipo strokovnjakov. Domačini so ji o stavbi, ki bo prihodnje leto stara sto let, povedali veliko zgodb, s pomočjo katerih je domačijo in območje bolje spoznala in razumela. Želi si, da bi prenovljeni objekti ohranili svojo zgodovinsko vrednost, hkrati pa dobili novo vsebino in uporabno vrednost.
V nekdanjem seniku je, denimo, nastala čajnica, v kateri je potekal dogodek. Skupaj s projektanti, gradbinci, konservatorko in drugimi sodelujočimi so se učili drug od drugega. Spominja se, da je iz ometov rasla pšenica. Poudarila je, da se največ naučiš takrat, ko gre kaj narobe.
Povedala je, da je to prevelik projekt za enega posameznika in da je potrebna tudi angažiranost lokalne skupnosti. V sodelovanju z lokalno šolo so organizirali konservatorske delavnice. Ne gre za kratkotrajen, temveč za vseživljenjski projekt.
Dotaknila se je tudi financiranja tovrstne obnove. Zanj je treba imeti določena sredstva, hkrati pa biti iznajdljiv in jih poiskati tudi prek različnih razpisov. Dodatne vire lahko iščeš šele, ko imaš celotno sliko in natančno veš, kaj želiš s prostorom narediti. Samo vlaganje ni smiselno, treba je imeti vizijo, h kateri stremiš. Velik je tudi osebni vložek, ki ga finančno ni mogoče ovrednotiti.

Obnova je šele začetek širše zgodbe

»Obnova ni konec, je šele začetek,« je poudarila Suzana Deutsch. Jelka Pšajd je dodala, da je dediščina širok pojem in da živi takrat, ko se njeni nosilci in lokalno okolje z njo poistovetijo. Brez preteklosti ni prihodnosti.
Buzetijeva je dodala, da so del širšega prostora in da je treba obiskovalce informirati tudi o okolici. V bližini so Fokovci, rotunda ob pohodni poti, območje pa je del Krajinskega parka Goričko. Dodano vrednost kulturni dediščini daje tudi naravna dediščina. »Ni treba odkrivati novega, povejmo obiskovalcem kaj o tem, kar že imamo,« je poudarila. Zato je pomembno sodelovanje z lokalnimi turističnoinformacijskimi centri (TIC-i) in vodniki.
Za konec je Vešligajeva poudarila pomen povezanosti vseh soudeležencev v prostoru, Durič pa, da moramo ohranjati tradicionalna znanja in lokalne materiale. Pšajdova je izpostavila, da gresta kulturna in naravna dediščina z roko v roki, Buzetijeva pa, da je treba vlagati v odnos z okoljem in povezovanje z njim.

Marjan Šiftar je ob koncu napovedal naslednji Vanekov večer, ki bo potekal 25. novembra v Lončarovcih in bo prav tako povezan s projektom ohranjanja dediščine podeželja.

Video: Moji mediji

Sorodne novice