(1919 – 1999)

Zaslužni profesor univerze v Mariboru, dr. Vanek Šiftar je ustanovitelj Vrta spominov in tovarištva, za katerega je skrbel 50 let sam z družino in pobudnik ter soustanovitelj Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija.

Med različnimi zapisi o njem izdvajamo zapisa dveh njegovih dolgoletnih kolegov in prijateljev.

Zaslužni profesor univerze v Mariboru, dr. Franc Pernek je zapisal:

“Težko mi je pisati o tej veliki osebnosti, o človeku, ki je toliko prispeval k razvoju univerze v Mariboru in njene Pravne fakultete, nekdanje Višje pravne šole, in na katerega sem bil tudi osebno zelo navezan. Bila je človek bogatih življenjskih izkušenj in vsestranskega znanja, čigar interesi so segali daleč čez okvire strokovnega pravnega znanja. Bil je znanstvenik, urednik, pesnik ter častilec vsega lepega in vrednega. Predvsem pa je bil velik humanist, človek, ki ga je oblikovala ljubezen do sočloveka.

Zaslužni prof. dr. Ivan Vanek Šiftar se je rodil 26. maja 1919 na Petanjcih. Osnovno šolo je obiskoval na bližnji Tišini, gimnazijo pa v Murski Soboti in na Ptuju, kjer je 1938 maturiral. Že kot gimnazijec se je v drugi polovici tridesetih let ustvarjalno vključil med snovalce in pisce napredne mladinske revije Mladi Prekmurec. Prof. dr. Vanek Šiftar je revijo urejal od leta 1938 dalje in zbral gradivo tudi za peti letnik, katerega izid pa je preprečila vojna.

Po maturi se je prof. dr. Šiftar vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani. Študij prava je moral prekiniti zaradi druge svetovne vojne, ki mu ni prizanesla. Vojne vihre so ga gnale skozi uporniško gibanje, ilegalo, prisilno mobilizacijo v madžarsko vojsko, pobeg na rusko stran in skozi vojno trpljenje.

Po koncu vojne je nadaljeval študij prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in leta 1953 kot študent ob delu tudi diplomiral. Čeprav je bil za doktorja znanosti na pravni fakulteti Univerze v Ljubljani promoviran šele leta 1965, je bil zaradi obsežnega znanstveno-raziskovalnega dela že leta 1958 habilitiran za docenta za družbenopolitični sistem SFR Jugoslavije, leta 1974 pa za izrednega profesorja za isti predmet. Leta 1981 je bil na Univerzi v Mariboru izvoljen za rednega profesorja za predmet ustavno pravo SFRJ. Leta 1983 mu je Univerza v Mariboru podelila naziv zaslužni profesor.

Zaradi njegove izredne raziskovalno-pravne dejavnosti in slovesa izjemnega in priljubljenega profesorja so ga kot predavatelja vabili tudi v Ljubljano, predaval je na podiplomskem študiju v Zagrebu, na oddelku Teološke fakultete v Mariboru in drugod. Sodeloval je tudi na številnik kongresih doma in v tujini, in sicer z referati in drugimi prispevki, ki so bili vedno ocenjeni kot bistveni prispevek teoriji in praksi pravnih disciplin. Glede na ožje okolje Slovenije, v katerem je prof. Dr. Vanek Šiftar živel in ustvarjal, se je že pred več kot tridesetimi leti vključil v projekt pod pokroviteljstvom deželne Vlade Gradiščanske in Inštituta za mednarodne kulturne odnose v Budimpešti, da se takratno mariborsko višje šolstvo in Slovenija kot celota s podpisom pogodbe leta 1970 pridruži ustanovitve mednarodnega kulturnozgodovinskega simpozija Modinci (Mogersdorf). Omenim naj, da je bil prof. dr. Šiftar aktiven član organizacijskega odbora pri organiziranju simpozijev Modinci v 70. in 80. letih, nastopal je tudi kot referent na simpoziju in kot sourednik treh zbornikov, za vse to pa je prejel mnoga priznanja doma in v tujini.

Prof. dr. Vanek Šiftar je veljal za odličnega profesorja in izjemnega pedagoga, ki so ga študentje spoštovali in imeli radi. Leta 1979 se je upokojil, vendar s/m/o se k njemu tudi po upokojitvi zaradi njegove vsesplošne priljubljenosti in široke razgledanosti ter preudarnosti ali pa preprosto zato, ker smo se njegovi domačiji obdani z Vrtom spominov in tovarištva, počutili prijetno, radi zatekali nekdanji sodelavci, študentje, prijatelji in znanci.

Še kot pedagoški vodja Višje pravne šole si je prizadeval za celovit študij prava v Mariboru in konstituiranje Združevanj visokošolskih zavodov v Univerzo v Mariboru. Kot dekan VPŠ si je prizadeval, da se je število zaposlenih profesorjev močno povečalo, ob tem pa je tiste, ki doktorata znanosti še niso imeli, spodbujal, da bi si ga čim prej pridobili. Bil je med prvimi, ki so se zavzemali, da se tudi tedanjim višjim šolam v Mariboru dodeli pravica (in dolžnost) do znanstveno-raziskovalnega dela, njihovim učiteljem pa možnost izvolitve v znanstvene nazive. Leta 1976 je tako pod vodstvom prof. dr. Vaneka Šiftarja nastal elaborat o prehodu VPŠ v Visoko pravno šolo, ki pa žal kljub dobro zastavljenemu programu visokošolskega študija, v Sloveniji takrat ni dobil širše podpore.

Znanstveno-raziskovalno delo zaslužnega profesorja dr. Vaneka Šiftarja je zelo bogato in tematsko raznoliko.

Zaslužni prof. Dr. Vanek Šiftar je prejel številna odlikovanja in priznanja, med katerimi naj poleg naziva zaslužnega profesorja Univerze v Mariboru leta 1983 omenim samo najnovejše: na predlog pravne fakultete in Univerze v Mariboru je letos prejel srebrni častni znak Republike Slovenije in zlati znak Univerze v Mariboru.

Ob vstopu našega zaslužnega profesorja dr. Vaneka Šiftarja v osemdeseto leto življenja smo njegovi nekdanji sodelavci odkrili nove humanistične širine avtorja, ki vsa desetletja plodovitega pravniškega, znanstvenega in družbenega delovanja sploh ni omenjal svoje tihe strasti, namreč občasnega, a stanovitnega in zavzetega pisanja pesmi, ki tako kljub svoji »ljubiteljski naravi« danes predstavljajo dragoceno osebno kulturno kroniko iz življenja razumnika med njegovimi rojaki v severovzhodni Sloveniji in naši osamosvojeni deželi. Pravna fakulteta je imela čast in zadovoljstvo, izdati zbirko njegovih pesmi, ki jo je poimenoval “Pobiram porumenele liste”. Akademik Franc Zadravec je v recenziji med drugim zapisal: »Pesmi označujejo Šiftarjevo duhovno in čustveno popotovanje skozi desetletja, od zanosa mladeniškega sprejemanja življenja, lepotnih stvari pokrajine in vesolja, do duhovnih, naravnih in socialnih zapletov v sebi in družbi.«

Že nekaj časa smo vedeli, da se zdravstveno stanje našega Vaneka slabša, in se bali usodnega trenutka. Od nas je odšel brez slovesa, ostajajo pa njegova dela in upanje, da bo kdo nadaljeval njegovo delo z enakim znanjem, enako zavzetostjo in enako intelektualno poštenostjo.

Nekdo je dejal:«Ljudi srečujemo, spoznavamo, vzljubimo in se na koncu z njimi razidemo. A nekaterih med njimi nikoli ne pozabimo.« Naš Vanek prav zagotovo sodi med njih.” (Vestnik, november 1999)

In redni profesor Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Ciril Ribičič:

»Nedavno umrli profesor dr. Vanek Šiftar je igral veliko življenjskih vlog hkrati. Prva je povezana z njegovim Vrtom spominov in tovarištva: bila sta in ostajata pokončen spomenik osvobodilnim težnjam slovenskega in drugih narodov, ki se mogočno vzpenja nad ravninsko pomursko pokrajino. Širina, pogled uprt v prihodnost in trdna vsidranost v preteklih izkušnjah in domači zemlji, to so temelji njegovega življenja dela in ustvarjanja. Zato je lahko bil uspešen tudi pri svoji drugi vlogi, vlogi profesorja in pedagoga. Študentje so ga imeli radi zaradi številnih anekdot in zgodovinskih primerjav, ki jim jih je predstavil. Profesor Šiftar je pisal dokumentirano, zanesljivo, poučno in natančno, pripovedovati je znal še bolj zanimivo in slikovito. Vsak aktualni dogodek je pri njem našel zgodovinsko primerjavo in vrednotenje. Tretja vloga zaslužnega profesorja mariborske univerze in staroste pravne fakultete se tiče ustavnopravne znanosti, raziskovanja. Za profesorja ustavnega prava je presenetljivo veliko gradil na avtentičnih zgodovinskih dokumentih, čeprav ga je bolj zanimala delujoča ustava kot mrtva črka pravnih predpisov. Vsaj trije so še nedoseženi vrhovi med njegovimi ustavnopravnimi monografijami: prvi gradi na pregledu zgodovinskih dokumentov o Kraljevini Jugoslaviji, drugi na zbirki dokumentov o graditvi nove oblasti med NOB in tretji na zbirki predpisov o delavskem soupravljanju pri nas in po svetu. Zaslovel je tudi kot eden najbolj pronicljivih romologov, poznavalcev zgodovine in aktualnih problemov Romov v Prekmurju. Prav je imel prof. dr. Jože Goričar, ko je ocenil, da mimo Šiftarjeve knjige (Minulost v sedanjosti) ne bo mogel nihče, kise bo lotil proučevanja usode Romov na Slovenskem in širše. Podobno velja za njegova dela o manjšinah, posebej Židih in odnosih s sosedi.

Profesor Šiftar je izviren pričevalec svojega časa. S tem povezana je četrta Šiftarjeva življenjska vloga, bolje povedano strast: zbiranje knjig in člankov, dokumentov, citatov, izjav in osebnih pričevanj. Rad je presenetil svoje obiskovalce z boljšim poznavanjem njihovih lastnih objav, kot so ga imeli sami. ZRS SAZU oz. fundacija, ki sta velikodušno prevzela skrb za njegov vrt, priporočam, da naj skrbita tudi za to, da bo znanstvenikom na razpolago arhiv dr. Vaneka Šiftarja. Ne gre zanemariti tudi pete, politične vloge dr. Šiftarja, ki je kot republiški in zvezni poslanec osebno, pozneje pa na daleč, prek člankov, osebnih in javnih pisem kritično bičal napake in pomanjkljivosti sistema, političnih veljakov in strank. Profesor Vanek Šiftar je bil človek, ki je vedel več in videl dlje od drugih in je znal kritično, tudi zajedlivo povedati, kaj vse je narobe, zakaj je tako in kako naj bi bilo treba popraviti.

In končno dr. Vanek Šiftar je bil tudi pesnik. Tega večina njegovih znancev in prijateljev ni vedela do njegove lanske osemdesetletnice in izida zbirke pesmi »pobiram orumenele liste«. Pesmi so nastajale čez leto, zapisoval pa jih je večinoma pozimi ali bo deževnih obdobjih, ko ni mogel delati na vrtu. So zgoščeno pričevanje njegovega časa, koncentrat opazovanj, razmišljanj, občutij in teženj svobodoljubnega misleca in humanista, profesorja dr. Vaneka Šiftarja. Naj navedem sklepno kitico ene njegovih pesmi, stare tri desetletja, ki najbolje odraža bistvo njegovega pogleda na življenje:

Vse je čudno,

a novo bo, najbolj čudno,

ko človek bo s človekom

in sam s seboj: človek.

Dr. Vanek Šiftar je bil edinstven sogovornik. Njegov arhiv neverjetno bogat, njegov spomin je bil tisočkrat bogatejši, prav tak je bil njegov besedni zaklad. Vsak dogodek je pri njem našel zgodovinsko primerjavo. In takega, duhovitega, kritičnega, hudomušno iskrivega, nemirnega in iščočega bomo ohranili v spominu vsi, ki smo zahajali v njegov Vrt spominov in tovarištva tudi potem, ko je sam ni mogel več hoditi v Maribor in Ljubljano. Ko me vodil po svojem vrtu, dvajsetič, je bilo enako zanimivo kot prvič: vsakokrat je postal pri drugi rastlini ali skulpturi, ali pa je pri istem drevesu pripovedoval o drugi življenjski izkušnji. Sedaj v tem vrtu leži njegov grob. Vedno znova nam bo žal, da mu ne moramo več potožiti o svojih težavah, da ga ne moremo več povprašati za nasvet. Poslej si bomo morali sami odgovoriti na vprašanje: le kaj bi na to porekel zaslužni profesor in veliki humanist, veliki Prekmurec in svetovljan, iščoč duh in živa legenda osvobodilnih izročil, dr. Vanek Šiftar?« (Slovenska panorama, december 1999)

Več:

  • Šiftarjev zbornik-pravo-narod-kultura; Pravna fakulteta Univerze v Mariboru in Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Maribor, 2001
  • 2. Šiftarjev zbornik: Bosa pojdiva, dekle, obsorej…; Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, založba GV d.o.o. in Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Petanjci,2010;
  • Bibliografija Vaneka Šiftarja; mag. Franc Kuzmič; v: Šiftarjev zbornik-pravo-narod-kultura.