21. februar je Vranov spominski dan

21. februar je Vranov spominski dan

TIŠINA, 23. februarja 2018 – Lansko poletje se je za vedno poslovil akademik, dolgoletni sodelavec ter častni član Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija, dr. Anton Vratuša, ki je skupaj z ustanoviteljem Vrta spominov in tovarištva dr. Vanekom Šiftarjem, po njegovi smrti pa z njegovimi nasledniki in številnimi sodelavci fundacije, sooblikoval in soustvarjal projekt prepoznaven in cenjen v domačem, širšem slovenskem in mednarodnem okolju. Na prvi skupščini ustanoviteljev fundacije po njegovi smrti, bila je 23. februarja na Tišini, so ustanovitelji sprejeli odločitev, da bo poslej 21. februar, rojstni dan dr. Antona Vratuše, Vranov spominski dan.

Sklep je predsednik uprave Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija Ernest Ebenšpanger javno razglasili še isti dan na spominski slovesnosti z naslovom POD VRANOVO VRBO IN HRASTOM, ki je bila po letni skupščini ustanoviteljev v kulturni dvorani Občine Tišina. Z nagovoroma sta se akademiku, mislecu, rojaku, dolgoletnemu sodelavcu, predvsem pa človeku, ki je znal, zmogel in hotel narediti, spremeniti, izboljšati in zmeraj znova stopati po še neuhojenih poteh, poklonila župan Občine Tišina Franc Horvat, v osrednjem govoru pa članica programskega sveta Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija dr. Vera Klopčič. V nadaljevanju njen govor v celoti objavljamo:

»Akademik dr. Anton Vratuša je bil izredna osebnost v slovenskem prostoru, izjemen kot človek, prijatelj, ki je bil obenem patriot in svetovljan. V svojem znanstvenem delu, ustvarjalnosti in političnem udejstvovanju je zapustil neizbrisen pečat. Vse, ki smo z njim sodelovali, je prevzel z iskrenim zavzemanjem za razvoj človeštva in uveljavljanje humanističnih načel ter s takojšnjim delovanjem v konkretnih situacijah tam, kjer je bilo ogroženo spoštovanje človekovih pravic in človeškega dostojanstva.

Dr.Vratuša je poglobljeno preučeval dogodke na mednarodnem prizorišču ter lucidno zaznaval konfliktna področja, ki bi lahko ogrozila humanizem in demokracijo – v Sloveniji, v Evropi in v svetu nasploh. Njegovi sodelavci so že orisali njegovo delo politika in diplomata. Spominjajo se ga kot enega uglednih slovenskih politikov, ki kljub pomembnim funkcijam v državnih in mednarodnih ustanovah nikoli ni opustil svoje slovenske identitete, jezika in kulture. Takšno je bilo tudi njegovo delovanje v vlogi dolgoletnega predsednika Odbora za preučevanje narodnih manjšin pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, katerega članica sem. Za seje se je temeljito pripravil: preučil je gradivo za vsako točko dnevnega reda, zbiral podatke o položaju posameznih manjšinskih skupnosti ter prisluhnil predstavnikom teh skupnosti in strokovnjakom. Bil je pobudnik urejanja pravnega položaja slovenske skupnosti na avstrijskem Štajerskem v začetku devetdesetih let 20. stoletja, urejanja položaja romske skupnosti, ter tudi nemške in drugih ustavno nepriznanih skupnosti v Republiki Sloveniji, saj se je zavzemal za pravično, univerzalno in nediskriminatorno obravnavo vseh vprašanj. V tem oziru je zgodovinsko pomembna perspektiva njegovih prizadevanj, ki odpira poti za utrjevanje sodobnih demokratičnih načel v slovenski družbi.

Štejem si v čast, da sem imela v svojem dolgoletnem delu in raziskovanju položaja in pravnega varstva manjšin na Slovenskem in zamejstvu priložnost sodelovati z akademikom Vratušo v tem Odboru in da sem tako postala del aktivnega gibanja za spoštovanje človekovih pravic, etnične identitete in osebnega dostojanstva slehernega posameznika. Odbor seveda nadaljuje svojo pomembno nalogo pod vodstvom akademika dr. Jožeta Pirjevca.

Na koncu bi rada omenila nekaj drobcev iz najinega sodelovanja v večletnem mednarodnem projektu »Živeti z mejo«. Med drugim smo novembra leta 2007 v Murski Soboti pripravili znanstveni posvet na temo: »Panonski prostor in ljudje ob dvojni tromeji« ter izdali zbornik, v katerem so zbrani referati s prej omenjenega posveta, namenjeni tako akademski kot širši strokovni javnosti. Projekt se je osredotočal na razpravo o možnostih tolerantnega sožitja različnih narodov in manjšin v obmejnih prostorih in možnostih nadaljnjega vsestranskega trajnostnega razvoja teh regij, ki naj bi temeljil na bogastvu različnosti, medsebojnemu sodelovanju in ne na izključevanju. Bilo je več odmevnih znanstvenih srečanj – v Gorici, Ljubljani in v Murski Soboti. Kadar koli sem v imenu programskega sveta projekta prišla na pogovore o organizaciji in izvedbi posvetov k predstavnikom tamkajšnjih oblasti in skupnosti, še zlasti v Murski Soboti, je bilo dovolj omeniti ime dr. Antona Vratuše in vsi so bili pripravljeni na sodelovanje.
Akademik Vratuša je bil predsednik programskega sveta tega projekta, jaz pa podpredsednica. Ko sem na nekem srečanju omenila, da je on » duša tega projekta«, se je nasmehnil in dejal: » No, potem si pa ti dušica«. Tako sva skupaj uredila nekaj zbornikov in vsako besedilo je temeljito prebral, k osnutku uvodnih misli pa sem vedno dobila natančne, z njegovo roko zapisane pripombe in sugestije, kaj je treba dodati ali izpustiti.
Z iskrenim spoštovanjem in hvaležnostjo ohranjam dr. Antona Vratušo, akademika, slavista in humanista v svojem spominu.«

V kulturnem programu ob razglasitvi spominskega dneva , katerega rdeča nit je bila Vranova vseživljenjska povezanost z domačo pokrajino in njenimi ljudmi, kajti bil je človek s koreninami in krili, kozmopolit in domoljub, so sodelovali interpreta besedil Gabrijela Granfol Peurača in Boštjan Rous,vokalna skupina Iskrice in glasbena skupina Ethnotrip, po scenariju sodelavke fundacije Irme Benko pa so spominski dogodek obogatili tudi s kratkim odlomkom iz televizijskega dokumentarca Dolga je pot od nekje do nekoč, ki ga je ob Vratuševi stoletnici za program TV Slovenija pripravil Bojan Peček. Spominsko slovesnost posvečeno akademiku dr. Antonu Vratuši so zaključili s simbolno izročitvijo cvetlične posodice narejene iz goričke gline, v katero so bili posajeni prvi znanilci pomladi – murski zvončki, ki so se od Mure razrasli vse do Vrta spominov in tovarištva na Petanjcih, družini Šiftarjevih, ki jo je položila na grob dr. Vaneka Šiftarja na ljubljanskih Žalah.